Ommm
Nimam srca iz kamna,
čeprav so mi to očitali.
Moški.
Vsak po svoje.
A eden — eden je šel dlje:
“Netalentirana.
Pišmeuhovka.
Ne znaš figuralike,
konjske glave — zate pretrd oreh.
Samo se zabavaš z umetno inteligenco,
pod milim bogom ti je vseeno.
Najslabša sodelavka,
boli te.
Knjige čakajo na carini,
jaz pa plačujem davek.
Ne dobiš izvoda.
Te ne zanima.
Ignorantka.
Lizunka.
Konformistka.
Kritike ne sprejemam.
Ti nisi storila nič,
da bi knjiga izšla.”
Ne vsega naenkrat,
počasi, v pošiljkah,
kakor zastrupljena darila.
Si zapojem – ommm –
in poskušam umiriti dihanje?
Eh, niti – ommm –ne pomaga.
In rečeš – fuck off.
Vanja Čibej
Uvod:
Pri črki O Črkologija zavije na pot notranje obrambne drže, v prostor tišine in odpora, kjer »ommm« ne deluje več kot mantra pomiritve, ampak kot opora v razpadu. Gre za surovo pesem, ki iz eksistencialne izkušnje (ne)pripadanja in umetniškega spopada vznikne kot klic k samoohranitvi – z grobim humorjem, z ironijo, z zavračanjem nasilnega diskurza. Ta »ommm« ni jogijski, je osebni ščit.
Pojasnilo žanra:
Pesem spada v izpovedno poezijo, ki zajema osebna doživetja in čustva brez olepšav, pogosto v kritičnem ali celo jeznem tonu. Struktura je odprta, skoraj prozna, kar še dodatno poudari iskrenost in neolepšano govorico – takšno, ki si ne prizadeva za formo, temveč za katarzo. Gre tudi za intimno kritiko družbenih in ustvarjalnih odnosov, kjer postane ženska izkušnja – pogosto marginalizirana – glasna in odločna.
Ilustracija k pesmi »Ommm«
Avtorica ilustracije: ChatGPT po konceptu pesmi
Ilustracija spremlja pesem z naslovom Ommm, ki preizprašuje meje potrpežljivosti, dostojanstva in osebne integritete v času preizkušenj in (ne)priznane ustvarjalnosti. Podoba zrcali intenzivno notranje dogajanje lirskega subjekta, ki si prizadeva ohraniti stik s seboj – kljub bolečim besedam, ki jih prejema od zunaj.
V središču ilustracije sedi ženska figura v temni sobi, obrnjena stran od gledalca. Njeno telo je rahlo sključeno, kot bi podpiralo težo nevidnih besed, ki so se usedle na njena ramena. Kljub temu pa v pozi ni popolne predaje – roke so rahlo sklenjene v meditativni gesti, kot da išče notranjo stabilnost. Na steni za njo se razlivajo subtilni barvni odsevi – kot spomini, čustva, misli – zabrisani in razpršeni kot miselna megla. V ozadju je odprto okno, skozi katero prihaja zunanji svet, sicer miren, skoraj statičen: simbol prostora, v katerega se pesniški jaz trenutno ne more ali noče vključiti.
Barvna paleta se giblje med temnimi odtenki rjave, modrikaste in sivo-vijolične, občasno prekinjena s toplimi poudarki oranžne svetlobe, ki kot upanje pronica skozi reže v prostoru. Kompozicija sledi občutju ujetosti in hkrati odpora proti razpadu – trenutku, ko celo meditacija odpove in je edini odgovor jasen, neposreden: odpor, beseda, meja.
To ni upodobitev miru, temveč notranjega viharja. In prav zato je ilustracija iskrena: ne ponuja pomiritve, temveč odmev bolečine, ki jo posameznica nosi – in z njo tudi sposobnost, da jo kljub vsemu ubesedi.
📍 Rubrika: Črkologija – Jaz in čas
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Maj 2025
***
Deli z drugimi
👉Žanr: Izpovedna poezija; Gre tudi za intimno kritiko družbenih in ustvarjalnih odnosov, kjer postane ženska izkušnja – pogosto marginalizirana – glasna in odločna.
