Aminazen
Zdaj me ne zanima več,
ker kazalec prehitro sklene krog.
Me naredi fosila,
ki poseda na zanikanju.
Čistka uma z varikino spoznanj me pripelje tam,
od koder sem se odpeljala.
Ne zanima me, rečem, in se zvežem s sramoto.
Zatisnem vrv in napravim vozel,
takega kot jadralci svobodnih kril.
Zdaj je tu vse, kar rabim.
Ne poznam poti brez tebe,
čeprav poznam stara razpotja,
ki so razpokala tla.
Ne.
Zanima me.
Zanimajo me tiste razpoke,
ki so delile množenje mojih korakov.
Zanima me prst,
po kateri sem se plazila vse do skoraj pokončne hoje.
Tista pomaranča,
iz katere sem stisnila sok.
In tisti kozarec,
ki se je raztreščil na koščke v urah zanikanja.
***
Brutalno je sedeti sredi travnika,
kjer rastejo rešetke.
Šepetati črnini,
ki se pretaka.
Pravim, da pišem, ko sem žalostna.
V letu je nastalo 132 oprtih kletk.
Bolečina je skopa nežnosti,
nade po sočutju.
Rada bi ti spraskala avto,
ki mi pospešuje utrip,
a rdeče barve ne prenašam niti na nohtih.
***
Veznik
Ponoči, ko ugasnejo luči in s križci pišeš svoje ime,
ko se narava poslavlja in slaviš vse naravno,
me ljubiš.
Tako, kakor sama ljubim črno bele tipke,
ki se jih desetletja ne dotaknem,
so preveč v meni.
Ponoči,
ko pridem k tebi za plačilo prevoza dveh škatlic cigaret,
te ponovno najdem tam,
kjer sem te pred dvomi pustila.
Tvoja lepotna pika na licu poskoči,
kajti sem,
kjer sem.
In ko nebo zariše neponovljivo,
ko se smreka na balkonu vije in ogenj v kaminu plapola,
se spominjam vseh zakajev,
ki so prehitro dobili svoj ker.
Sedaj brišem, dragi,
tisti veznik,
ki je noč prezgodaj razložil.
* iz zbirke “Otok”
Tina Pegan
O avtorici
Tina Pegan je Izolanka, ki je svojo ustvarjalno žilico odkrila že v rani mladosti. Kot samosvoj in zadržani otrok se je posvečala klasični glasbi in pisani besedi. Te so jo popeljale v brezmejni svet, ki je v podaljšanem obdobju odraslosti zamrl. Odkrila ga je ponovno v času karantene, ko se je zanjo čas negotovosti zaključil ravno z ustvarjanjem. Februarja 2021, v času prisilne karantene, je pri založbi Primus izšel njen prvenec, dokumentarna literatura za odrasle z naslovom 182 dni: Življenje na psihoterapevtskem oddelku. V delu na realističen, liričen in humoren način obravnava stisko ranljive skupine duševnih bolnikov, interniranih v eni izmed slovenskih psihiatričnih institucij. Knjiga 182 dni je kljub pereči problematiki igriva, razkriva pa tudi občutke, ki so marsikoga pestili med prisilno karanteno. Ko je novopečeni avtorici zmanjkalo vsebine za novo prozno delo, je intuitivno pričela pisati pesmi. V enem letu je nastalo preko 100 poezij. »Vsaka osebno-izpovedna pesem je otok zase«, pravi, »vsi mi smo otok s spremenljivimi konteksti«. V prihodnje bi rada zabrisala navidezne meje med umetniki in spojila različne umetniške zvrsti v harmonično celoto. Morda ji bo z izdajo svoje pesniške zbirke Otok to tudi uspelo.
