Vi se nemoralen človek, brez časti in spoštovanja! me je nepripravljenega iz zasede napadla bivša knjižničarka. Madona sveta, kaj sem spet zagrešil, sem panično pomislil. Ženska je bila namreč vplivna in znana po tem, da ti je tik tak dala pečat. Bila je tudi kolovodja lokalne ptt-službe in ni jo bilo novice iz kulturne sfere, ki jo ne bi poznala. Kaj sem pa spet hudega storil, sem zamijavkal nedolžno kot ovčka. Kako kaj?! Ne delajte se neumnega! Tisti vaš članek o kulturnicah?! Kako vas ni sram?! Kako si lahko dovolite?! Napadati ženske, ki podpirajo in imajo rade kulturo, teater, knjige, razstave?! 

Aha, sem spoznal, par besed je bilo o ženskah, ki letajo iz ene kulturne prireditve na drugo, dodal sem še, da jih najbolj zanima kulinarična ponudba. Nič strašnega. A bivša knjižničarka je mislila drugače. 

Pha, pha! Kaj bi bilo, če bi vam rekla, da so te vaše knjige, no, nekako se že začno, potem pa vse temno, črno, kaj bi bilo, če bi rekla, da se samo ponavljate s depresijo in temnim?! Nič, pač vsak bere po svoje, sem ji odgovoril. 

Tako vam povem, pričakujem in pričakujemo opravičilo. Če ne, vedite, postali boste »persona non grata«! je zaključila z grožnjo. 

Seveda opravičila z moje strani ni bilo, zgodilo se pa je to, kar je gospa napovedovala. Vabila na prireditve so nehala prihajati, tudi v sanjah ni bilo več pričakovati, da bi me povabili na kakšno branje, nastop. Lokalne nagrade so postale nedosegljive, meni neznane ženske so se sredi ceste obračale proč. Dobil sem celo anonimna pisma z žaljivkami. In kaj naj bi storil? 

Kaj naj bi storil? 

V jok, pa na drevo.