Pred megalomansko velikim pročeljem knjižnice se je usedel na klop. Golobi so se skrili pod zavihke streh in rahlo je začelo deževati. Za trenutek, dva je imel občutek, da jo je videl. Stresel je z glavo, oblil ga je ledeni srh. 

Kot zapuščeno osamljen star pes je obstal na čistini. Nebo je bilo odkrušeno in iz svinčeno sivega neba so pričele padati najprej besede in nato posamezne črke. Tisto občutje nemoči, zagatnosti na robu obupa se je stopnjevalo. 

Demoni so potrkali na vrata časa. 

In potem se je peklenski ples pričel. Čemu vse te besede, zapisovanja, sence, odmevi? Za koga? Z glasbo še lahko odpelješ dušo na potovanje, z barvami in podobami jo očaraš, besede pa čakajo za zidovi, za ogradami in prepadi. Kaj bi z zgodbami, za koga bi jih pisal? Zase, za maščevanje, za preboj skozi bele noči, gre za terapijo?
Kakšen smisel ima pisanje? Koliko besede zgrešijo? Koliko dreves je posekanih za belino listov knjig, ki niso namenjene nikomur. Dobro si poznal ta ples in tiste, ki so se je ujeli v mrežo, mozaik žalosti se jim je sestavil, odšli so brez slovesa, brez poslovilnih besed in pisem. 

Sivolasi redkobesedni pesnik, ki je sedel ob tebi v kavarni je dejal: … za vse plačaš, najprej plačaš za svoje rojstvo …. jata posmehljivih ptic te zasleduje in ti sedi na prsih, in ti daješ in daješ, a odrešitve ni … ne bo je, sam si plačilo za vse …!

Ti temni oblaki, ko se nebo zapre, nobene poti, samo nož … in demoni …

Velikokrat, ko sem se lotil kakšne pisarije, je bilo največje vprašanje, kako začeti. Seveda, na začetku, a pri teh zgodbah je zadrega večja, predvsem zato, ker sem toliko zgodb večkrat izpisal, strah, da bo šlo spet zgolj za ponovitve. V bistvu kljub vsem tem ponovitvam ne vem, kdo je bil ta otrok, mladenič in po svoje nikoli odrasel moški. Preprosto ne vem, vse te krušljive zgodbe niso samo spomini, so podobe, ki so se mi vžgale v dušo, spremljajo me v uri miru in urah nemira, ki ne izgine. Vse pogosteje imam občutek, da se vse to ni dogajalo meni, nemogoče je, pomislim toliko vsega, temnega, kaosa, sovraštva, bolečine. In tako malo sončnega, svetlega, tistega, za kar je vredno živeti. 

Po drugi strani pa je dokončno prišel čas zavedanja minljivosti. Znanci, prijatelji in tudi tisti drugi, ki so mi grenili življenje, odhajajo. Eden za drugim. Večkrat srečujem ljudi, ki mi rečejo: moje življenje je bilo pa nekaj posebnega, o njem bi bilo treba napisati knjigo. Sam nisem nikoli tako razmišljal, besede so prišle same, potrkale so na okna belih noči. Takrat se je zgodilo včasih, da so imele posebno moč, da so lahko potovale. Če so seveda imele srce. Srce je ena od zgodb, ki sem jo napisal pred kratkim, čeprav sem o svoji materi pisal velikokrat. Spraševal sem se, ali sem krivičen do nje. Če sem samo pomislil na suhoparne podatke in bilo neresnično, z nikomer je nisem mogel primerjati. Moje matere, ki sem jo imel rad in jo obenem sovražil. A ne mine dan, da se je ne bi spomnil. Zakaj je tako, ne vem, kot ne vem, zakaj je življenje šlo, kot je pač šlo. Velikokrat sem imel občutek, da je usojeno, vse, da sem samo vdano statiral. In znova vprašanje: koga bodo pa te večinoma temačne zgodbe sploh zanimale? Koliko sem pozabil, koliko potvoril, spremenil, da je mojemu egu prav? Sprašujem se zato, ker sem človek obrambnih mehanizmov, dolga leta, predvsem v otroštvu, pa tudi kasneje sem jih gradil. Živel se v dveh, treh svetovih istočasno, včasih jih niti nisem ločeval. Preveč boleče bi bilo sprejeti golo resničnost. Zdaj, ko je preteklost ogromna skala in nima moči in energije, da bi jo valil sem in tja, jo razbil na manjše kose, sem se odločil, da kljub vsem pomislekom zgodbe zapišem. Morda bo znova težko najti založnika, kot se mi dogaja te zadnje čase. 

Moral bi začeti stavkom, ki me opredeljuje: nikoli, nikdar nisem spadal nikamor! 

Velikokrat, ko sem se vrnil s kmetije s polnimi košarami sadja in zelenjave, po noči, ko se poskušal in sem ubesedil nekaj podob, fizično prijetno utrujen, je vseeno zevala praznina. Hčerka je bila v redu, vnuk tudi, dolgovi so bili še obvladljivi in ničesar zunanjega ni bilo, kar bi me strašno bremenilo. Kljub temu se mi je duši naselila neopredeljiva žalost. Nisem vedel, od kje praznina v meni. Vedel pa sem, da kmalu za njo pride nemir.
Treba je bilo znova garati za nov prazen dan. 

Pred štiridesetimi leti sem bil mulc, ki so ga selila sem in tja. Iz rej v mladinske domove,
zavode za prevzgajanje. Bežal sem pred ljudmi, pred sveto, usodo in pred samim seboj.
Hodili smo na beg, postavljali bunkerje in seveda nas je policija kje ob Savi hitro ujela. Kriminalist na Prešernovi me je odpeljal v četrto nadstropje na zaslišanje v edino sobo, ki ni imela rešetk. Dal mi je nekaj praznih listov in svinčnik in ukazal: Piši, ti samo piši kaj vse si pokradel na begu, kje vse si vlamljal, vse napiši! Potem je odprl okno, visoko spodaj je bilo betonsko dvorišče, namignil je z glavo, češ, pa skoči! Seveda nisem, vzel sem svinčnik in tipal za prvimi besedami. Med vrati pa je odmevalo: 

Piši, ti samo piši …!