To z nespečnostjo je bilo pri njem stara zadeva, že od otroštva ni mogel več sestaviti več kot štiri, pet ur spanja na noč, more so bile stalnica in tudi v tuji deželi je vstajal pred zoro, opazoval ženo kako umirjeno diha, si skuhal kavo pred zoro, sedel na balkonu in opazoval, kako je mlada košuta prišla oprezno do obronka gozda, kako je obmirovala in pazljivo prisluškovala šumom v dolini, on pa se je spominjal svojih prijateljev iz mladosti, ki so se odločili, da pred tridesetim letom presekajo, prekinejo in tako globoko zarežejo, da se jim je čas ustavil, da v naglici brez prtljage odpotujejo nekam v vesolje, te misli niso prišel same, šele takrat, ko je v daljavi odjeknil strel in je mlada košuta padla v roso trave, šele takrat se jih je spomnil, videl je njihove obraze, njihove oči, ki ležijo in se bleščijo v tisti boleče zeleni travi.