Pač. Eni so pripovedovalci zgodb, mama, sem ji odgovoril. 

Ne ti meni o pripovedovalcih zgodb! Končno, rodila sem devet otrok, se bojevala s tremi moškimi, uživala komaj kaj ljubezni. Ena sama beda in životarjenje. 

Enako mama, podobno mi teče življenje. 

Samo ti si imel možnost iz svojega življenja kaj narediti. Tako pa si zablodil … Koga pa misliš, da sploh zanimajo tvoje zgodbe? In še plačevali ti naj bi zato?! O kom boš pisal? O meni, o pijanduri, ki mi je uničila življenje? 

Ne vem, mama, zame je tako, kot da nisi umrla. Pač ne morem pozabiti vsega tistega strahu, udarcev, krikov groze, pač, pride bela noč in pajkova znamenja se že leta razbohotijo tja v zoro. 

No, meni ne moreš prodajati teh zgodb, vem, kakšna je bila resnica. 

Kakšna torej? 

Če boš priznal ali ne, sem se trudila za vsak preklet prazen dan. Rada sem vas imela, otroke, kolikor sem pač mogla, samo ti mi ne moreš odpustiti. Kaj pa bi lahko storila? Življenje gre svojo pot, in ko gre enkrat dol, gre samo še dol. Končno, nisem vsega jaz kriva, da si preživel otroštvo pri drugih ljudeh, po domovih in zavodih! 

Ne gre zato, da si kriva, odpuščati pa ne znam, nikomur. Ker če bi odpuščal, ne bi preživel! 

Ja, jezik ti teče, to imaš po meni. Samo kaj boš s temi svojimi zgodbami, knjigami? 

Nič mama, neke zimski večer jih bom zložil na kup in jih zažgal, naj gorijo vsa ta pajkova znamenja, vsi strahovi in prazni upi, kriki, strah, za prgišče ljubezni in poguma, naj gre vse v pozabo. 

Eh, Jani moj, norec si, vedno sem vedela, da si nekaj posebnega med mojimi otroki, ti moj norec. 

In spet se čas drobi, pozna jesen je, ni jih več veliko pred mano, bela starka se smehlja, še malo, pa bo rekla: 

Čas je!