Franjo Kačur, lokalni pisatelj in pesnik mednarodnega slovesa se je tudi to jutro zbudil težkih misli. Računi so prihajali redno, honorarja pa nobenega. Kako živeti in preživeti, se je spraševal. Kot velikokrat je pregledoval vse možne natečaje in razpise, a kaj, ko tam denarja ni bilo. No, tisto jutro je morda našel začasno možno rešitev. Štiri bogate obalne občine so sklenile, da obudijo nagrado, poimenovano po pozabljenem istrskem pesniku, ki ga skoraj nihče ni več poznal, kaj šele bral njegovo poezijo, ki je opevala istrsko zemljo. Tokrat so sklenili, da ne bodo delili plaket, značk in papirnatih diplom, marveč le nekaj drobtin z bogato obloženih občinskih miz. Čeprav je bila večina uradnikov, zadolženih za prostor, zrak, vodo in davke, prepričanih, da morajo umetniki trpeti, saj iz pomanjkanja, revščine in trpljenja ja zrastejo največje umetnine, še bolje pa je, če pesnik umre mlad in potem nima družba z njim nobenih stroškov.

Kandidiral bom, je sklenil Franjo Kačur in natančno prebral razpisne pogoje, kajti uradnik za prostor, zrak, vodo in davke so znali biti silno natančni, ko gre za papirologijo. Skratka, poslani predlogi so morali imeti poleg kupa dokazil navedbo o umetnikovem minulem delu in pisno soglasje predlaganega kandidata, da se strinja, da njegovo ime uporabijo, ko bodo vesoljnem svetu sporočili, kako radodarni so do kulture in umetnosti, do še živih umetnikov. 

Franjo Kačur je na srečo imel prijatelje in znance, ki so mu predloge napisali in podpisali, vsem je poslal, da se z predlogom strinjajo, bilo jih je tudi nekaj iz tujine. A Franjo Kačur ni mogel vedeti, kakšen pekel ga bo doletel, njegove misli in nameni so bili čisti in dobri.
Osemnajst predlogov je prispelo, komisija, sestavljena iz upokojene novinarke, ki v resnici štirideset let ni počela ničesar, pesnice, ki je napisala ducat pesmi, predsednika, ki je milo jokal, ko se je zveza komunistov preimenovala v združeno listo, je kolebala. Na mizi sta bila dva predloga. Poleg še živega lokalnega pesnika mednarodnega slovesa še predlog za pravkar umrlega poeta, ki je večino življenja preživel v Avstraliji in je dvakrat neuspešno kandidiral za to lokalno nagrado. Komisija je vedela, da bo kršila zakon in razpisne pogoje, a prišepetovalci so bili vztrajni: vsaj zdaj popravite krivico! Pa še denarja ne bo treba porabiti, pokojnik ga pač ne potrebuje. 

Magistra Ček, z bogato čekovno knjižico, je lokalnemu pisatelju in pesniku sporočila, da se je neodvisna komisija odločila nagrado dodeliti pokojnemu pesniku. Franjo Kačur je bil, milo rečeno razočaran; sprejel bi, če bi izbrali koga drugega, ki bi izpolnjeval zakon in razpisne pogoje. Kajti uradniki za zrak, prostor, vodo in davke so drugače znali biti zelo natančni. 

Nato je Franjo Kačur obrnil v vrhunsko pravnico, da mu svetuje. Seveda ji je bilo treba plačati honorar za pravno mnenje. Pravno je bilo vse jasno, kršili so zakon, uradni list in razpisne pogoje. Na Okrajnem sodišču so svetovali, da se obrne na Delovno sodišče, tam je vloga čakala mesece, ko je prispelo obvestilo, da bi bilo treba pritožbo oddati na Upravno sodišče. Tudi to je odločalo mesece in končno sporočilo, da je pristojno Okrajno sodišče.

Seveda je bilo treba povsod plačati sodne takse, pravne stroške.

Le v kakšno gnojnico sem se zapletel? je pomislil Franjo Kačur. Ko je o vseh korakih sporočal uradnikom za prostor, zrak vodo in davke, da išče Pravico, so ga razglasili za »persono non grata«. Postal je najbolj prepirljiva, konflikta, osovražena osebna slovenske kulture na Obali! 

Franjo Kačur, lokalni pisatelj in pesnik mednarodnega slovesa se je tudi to jutro zbudil težkih misli. Računi so prihajali redno, honorarja pa nobenega. Kako živeti in preživeti? se je spraševal. 

In kje za vraga je tovarišica Pravica? Ivan Cankar je bil zaprt v kamniti kocki pred marmorno grobnico slovenske kulture, Cankarjevim domom. A tudi, če bi bil živ, mu ne bi znal odgovoriti.