Pred megalomansko velikim pročeljem knjižnice se je usedel na klop. Golobi so se skrili po zavihke streh in rahlo je pričelo deževati. Za trenutek, dva je imel občutek, da jo je videl. Stresel je z glavo, oblil ga je ledeni srh. 

Kot zapuščeno osamljen star pes je obstal na čistini. Nebo je bilo odkrušeno in iz svinčeno sivega neba so pričele padati najprej besede in nato posamezne črke. Tisto občutje nemoči, zagatnosti na robu obupa se je stopnjevalo. 

Demoni so potrkali na vrata časa. 

In potem se je peklenski ples pričel. Čemu vse te besede, zapisovanja, sence, odmevi? Za koga? Z glasbo še lahko odpelješ dušo na potovanje, z barvami in podobami jo očaraš, besede pa čakajo za zidovi, za ogradami in prepadi. Kaj bi z zgodbami, za koga bi jih pisal? Zase, za maščevanje, za preboj preko belih noči, gre za terapijo? 

Kakšen smisel ima pisanje? Koliko besede zgrešijo? Koliko dreves je posekanih za belino listov knjig, ki niso namenjene nikomur. Dobro si poznal ta ples in tiste, ki so se je ujeli v mrežo, mozaik žalosti se jim je sestavil, odšli so brez slovesa, brez poslovilnih besed in pisem. 

Sivolasi redkobesedni pesnik, ki je sedel ob tebi v kavarni je dejal: …za vse plačaš, najprej plačaš za svoje rojstvo … jata posmehljivih ptic te zasleduje, in ti daješ in daješ, a odrešitve ni … ne bo je, sam si plačilo za vse …!