Ostareli pisatelj, ki je nekoč stal v ringu in mnogo let preživel v zaporu zaradi ljubezni do svobode je izza šanka in zatemnjenih očal strmel v lepe deklice, ženske, ki so hodile mimo oštarije pri Starcu, tam blizu živilskega trga v Piranu. Vračal sem se iz punte, v žepu sem nosil njegovo knjigo z naslovom: Zasledovalec samega sebe. Nisem zbral volje, da bi pristopil, itak, vsak med nami teče svoj sredobežni krog pekla in nebes, rodimo se sami in umremo sami. Vmes pa? Kipi na trgu 1. maja so nemo zrli v sivo novembrsko nebo, domovina je bila od nekdaj bleda mati in podgane so postajale vse bolj pogumne. Tartinijevemu kipu na glavnem trgu so znova ukradli violinski lok in grenke solze so mu tekle po licih. Kadar se braniš v ringu, uporabi direkt in ciljaj nasprotnika tik pod brado, vso težo nasloni v pest in začuden boš, kako človek pade odprtih, začudenih oči. Tik preden je pisatelj odšel, je bilo še toliko časa, da se mu rekel: nasvidenje v naslednji vojni!
Srečeval sem jo na belih skalah blizu mandrača, govorila in govorila je tako glasno in vase, da ji je bilo popolnoma vseeno, če je kdo ob njej, če jo posluša, njeno pripoved o skoku iz visokega obzidja pri cerkvi svetega Jurija, ki je bilo med samomorilci tempelj, predvsem zaradi višine, zaradi ostrih skal, ni bilo nobene verjetnosti, da je človek po poletu preživel, ona pa ja vztrajno trdila, da so ji zrasla angelska krila, a tisto jutro je dobro vedela, da se ljudje odpravljajo k maši, ko je nerodno splezala nekaj metrov visoko in si do krvi potolkla roke in noge, ljudje, ki so hitro poklicali pomoč so govorili o čudežu, ona pa je vsem dvomljivcem skoraj besno zabevskala: mar ne verjamete v angele?!

Slikar, ki je mnogo let hodil v Italijo kopirati in slikati ponaredke starih mojstrov, Rubensa, Rembrandta in druge genialce, za velike denarje seveda, s starimi barvami na starih platnih, perfekcionist, kot je bil, ni nikoli vedel, kam jih je posrednik prodal, nekam na Japonsko, človek, ki je mehkim hb svinčnikom ustvaril do potankosti enako podobo, ko jo je lahko fotografija, slikar, ki je imel rad ženske, pijačo in potovanja, se je pojavil po dolgih letih pred prijateljevimi vrati in ga prosil, če ga smrtno bolnega odpelje do svete Foške, kjer se dogajajo čudeži in neverjetne ozdravitve, mu je pripovedoval, ko sta se ustavila z avtom, ob nekakšni ruševini kapelice, stoj, stoj, tu je, tu je, se je nekako odvlekel do kamnov, prijatelju pa se je zdelo čudno, da bi tam kaj bliskalo in sevalo, in potem sta se odpeljala dalje do pravega romarskega kraja, kjer je bila nepopisna gneča množice romarjev, ki so iskali čudežno ozdravitev, samo slikar nikakor ni hotel priznati, da je to tisti pravi posvečeni kraj, kljub temu jima je naročil hladno pivo z nalepko na steklenici, ki je spominjala čas, ki je odtekel davno.
Dolgo sem iskal začasno osvobojeno ozemlje, a bilo je tako blizu v meni, samo nekaj korakov od piranskih ulic, čas je drobil in meje resničnosti premikal, mi pa smo iskali čudežne otoke, otroka, ki se je davno izgubil med valovi, a treba je poklekniti, zemljo poljubiti, čarovnija je v krogotoku, ko se zaveš, da je tvoj kažun brez strehe, in ptice, ki so te prebudile to jutro, so tvoje, objemi drevesa, zapleši s sončnicami, poglej Piran, v daljavi je kot na dlani, oljke in trte, stisk roke, daj, klovn mali, nikar ne joči, v faraonskih večerih pridejo paži, Istra, čarovniška mati, imej me rada, imej me rada.
Sediš v samoti obale, ni pristana, ni odrešitve, morje poljubi obzorje in galeb, nežno pristane na skalah pozabljenih spominov, morje, tista strašljiva svoboda in neskončnost, morje, vesolje izgubljenih sanj, večno in mogočno, od zgoraj vidiš oko strehe, vidiš morje, ravno modro ploskev, sem in tja potuje bel, čipkast val, kot jaz in ti je, ko odpotuje malo drugačen, ko prispe je enak, minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje, pozabljeno bo, kot grude zemlje prekrijejo kožo, vzameš rožnati prt, razgrneš ga v belo jutro, kar bilo je, odnesel je južni veter pozabe, v duši se prebujajo ptice daljnih podob, pozabila je, si rečeš, pozabila na vse poljube, pozabila je, šepetaš v temo, na poglede, objeme, ljubljenja, nemirno se premakneš v snu, roka, ki zaman tipa v temo, vse rabljene besede bi menjal za en sam dotik, misli so utrujene, košuta se ustavi v visoki zeleni travi, zaljubil sem se v njene oči, pogrešam njen vonj, zaman je, zaman, se vrne odmev na ostrini roba, zibaš se, naprej in nazaj, nazaj in naprej, minilo bo, si rečeš, kot se izteče reka v morje.
Neko prihajajoče jutro, ko potonejo v morje stare hiše malega obmorskega mesteca, zaman so jih gradili, kače in hijene se bodo razbežale po ozkih uličicah prividov in odmevov, Tartinijev vražji trilček bo odmeval in odmeval, a nihče več ga ne bo slišal in večer bo prišel vasovat, črke bodo iskale belino spomina, svetloba v svetilniku bo zamrla, v cipresovem gaju bodo plesali paži, sveti Jurij se bo zaman boril z zmajem, pogled bo umiral na žerjavici življenja in bela noč ne bo več našla jutra.

Freske preteklosti so pozabljene, novi in novi zamahi v prazno, valovi so kot noži, za obzorjem kriki galebov, pri svetem Juriju zvoni, angel vremenar je obrnjen na jug, žalostni tek po sredobežnem krogu, razdalje se ožijo, nebo poljubi morje, besede se spremenijo v pepel tišine gluhega časa.