Je naslov šansona Đorđa Balaševića, ki je umrl pred kratkim. Sam nisem bil nikoli njegov veliki oboževalec, posebno ne ob pesmicah »Računajte na nas«, čeprav sem poznal jugo hit » U razdeljak te ljubim«. Tako pač je, ko ljudje odidejo na ono stran je zadeva veliko lažja in se prične čas opevanja umrlega. Šanson se sicer angažirano dotika zdajšnjosti, nasploh sem po pregledu opazil, da je bil Đorđe vse bolj angažiran in od računajte na nas, je spoznal, da nihče ne računa nas. Razumem pa to slovensko navdušenost, da, kar prihaja iz juga ima svoj čar. Trideset let hodim in potujem na jug, več prijateljev imam tam kot tu, prevedel sem 600 pesmi 50 pesnikov v treh antologijah so, a prijateljstvo ni zrastlo zaradi tega. Drug filig je med ljudmi, že pri pozdravu, tri poljube in objem, v komunikaciji. Tu, mi dunajsko -bruseljski konjušari in hlapci ne kažemo čustev, že pri pozdravu ne. Človek sicer ne pogreša Skadarlije, splavov Save, Knez Mihajlovo pa. 

Rad potujem do Dunaja, Beograda, a ne zaradi mest, marveč ljudi. Nisem jugonostalgik, a pogrešam te drugačne odnose kot so v Zloveniji. Ni, da bi opeval, samo vedno, ko srečujem tepce iz Tomšičeve 12 LJ DSP, ki so prepričani, da je pomemben ta mali vrtek, predvsem zaradi subvencij in nagrad, ki jih podeljujejo drug drugemu, bi jih vprašal: a je bistvo biti le sLOVEnski pisatelj?

Vsak ve za svoje poti, tudi časi, ki pridejo, dno dna, česa naj se oprime? Kaj je vredno? Kaj ima smisel? Literatura in književnost je igra in ples besed. V bistvu niti ne gre za zgodbe, preprosto gre zato kdo si.

Če sem že začel z Balaševićem, naj končam z drugim bendom. Bi z meni ljubo Azro, naj pesniška besedila. Đoni Štulić, klanjam se ti do tal. Ekatarina velika, tista tema, ki nas spremlja. A bom z bendom Time, Dado Topić: 

Ima jedna tajna veza, tajna veza za sve nas …