Večinoma gre za kakšno večjo ali manjšo knjižnico. Za literarni večer je najprej zelo pomembna pogostitev. Da je hrana lahka in primerna in ne vpliva na stanje stolice, ker bog ne daj, če bi se zgodilo, da bi med recitacijo pol publike končalo na stranišču. Važno je, da se poskrbi za rastlinojedce, ki v večini primerov poleg upokojencev, ki nimajo kam s časom, sestavljajo večino publike. Pijačo je treba razporediti, da je alkohola in sokov ravno prav. Ne sme se zgoditi, da bi kakšen od dremotnih obiskovalcev pijano brundal ali celo sprožil manjši lokalni škandal. Čeprav je novinarjem malo mar, kar se dogaja na področju kulture, se jih da premamiti s kakšnim praktičnim darilom, da le pridejo na literarni večer. Recimo fen, avtomat za peko kruha ali kakšno znižano majico z udarnim sloganom: KNJIGE NAS BOGATIJO! Pomembno je, da so prostori prezračeni in pravilno ogreti, če je zunaj mraz. Gre seveda za osnovne smernice, finese, kot so okrasitev, rože, ozvočenje, luči in podobno pa je prepuščeno vsakemu organizatorju literarnega večera posebej. Kot že rečeno, koga briga vsebina knjige, avtor in predstavitev. In ne pozabite na vabila lokalnim politikom, čeprav garantirano ne bodo prišli, razen, če niso v bližnji prihodnosti volitve. 

Proslave pa so že druga scena, a pravilo je eno, gre za prikrito hinavščino, da je družbi mar za literaturo, knjige, pesnike in pisatelje.
Dejstvo je, da se jih enkrat na leto le spomni, celo dela prost dan je, kar je najpomembneje za večino. Ta dan smrti velikega pesnika se hinavščina in lizunstvo razraste v mnoge pore javnega življenja. Človek pri zdravi pameti težko gleda politike, ki v življenju niso prebrali več, kot je bilo obvezno šoli in pri študiju, zdaj pa se ob tem dnevu narodne hinavščine pačijo in slinijo, kako srčno ljubijo poezijo, romane, da niti ne omenimo esejistike. V velikih proslavah je na kubike hinavščine, na malih nekoliko manj. V tistih žalostnih dneh se praznuje v mestih, po zakotnih gasilskih domovih, kjer mešani pevski zbori prepevajo v vsaki vasi. Govorniki se, kot purani rdeči v obraz vrstijo en za drugim, s parolami in frazami, lažnivimi obeti in hvalnicami kulturi. Seveda je tega takoj naslednji dan konec in sem in tja ostajajo kakšne občinske proslave namenjene malim lokalnim političnim lisicam. Zgodi se, da tu in tam sestradanim pesnikom in pisateljem z bogate mize vržejo kakšno drobtino. A ne preveč, ker pesnik, pisatelj mora živeti v pomanjkanju, celo stradanju, kajti to je predpogoj, da ustvarja. Vsaj tako je puhlo mnenje množice Saj se ja največje umetnine rodijo v revščini in bolečini! Še lepše pa je, če pesnik, pisatelj umre mlad, potem ni z njim nobenih materialnih stroškov, za proslave pač, se vedno najde nekaj primerkov.