Nič od tega! Ves čas beda in životarjenje, preveč za umret, premalo za preživet. 

Bili so uredniki starega kova: Janez Mušič, Kajetan Kovič, Aleš Berger, na Delu Željko Kozinc. Bili so spodobni honorarji, ki sem jih prejel dokaj hitro. Kljub temu sem vzel v zakup, da od pisanja pač ne bom obogatel, da nikoli ne bom imel spodobnega avta, mi je bilo vedno vseeno. Vedel sem, da bom moral poprijeti za mnoga honorarna dela, večinoma fizična. Ni mi bilo težko biti navadni transportni delavec v Luki Koper, nabirati jabolka v Meranu, breskve, grozdje v Sečovljah, pomagati pri zidarjih. Bil sem mlad, prepričan, da zmorem vse in še več. Prelomna točka je bila rojstvo hčerke Nataše, ki me je mimogrede naučila največ v življenju. Potrpljenja, da sem zdaj na čelu vrste, da tudi ljubezni dajanja in ne samo zahtev in egoizma. Takrat sem sprejel pisanje satire za rumeni tisk. Izšel mi je izbor proze v zbirki Kondor, Kam se skrijejo metulji pred dežjem in od javne agencije za knjigo sem prejel edino visoko delovno štipendijo. 

Seveda nisem znal tako kot komercialni Feri prodati vsak tekst trikrat in se zbližati z uredniki novega kova. Presenečenje je kmalu sledilo. Ministrstvo za kulturo, to leglo lenih uradnic in uradnikov, ki se množijo kot zajci,  je zahtevalo vse socialno-zdravstvene prispevke vrnjene, ker sem dobil honorarjev več kot je bil cenzus za katerega sploh nisem vedel, da obstaja. Seveda sem denar porabil za Pamperse, za vse, kar je hči rabila. In seveda, otroci so naše največje bogastvo in tudi stanejo, da odrastejo pravo bogastvo. 

Sledile so grožnje, izsiljevanje, nič ni pomagalo pisarjenje ministrici Rihterjevi pa Širci, ki mi je natrosila parol in fraz za dve življenji, da ne omenjam Jožefa Školča, večkratnega kulturnega ministra, zdaj urednika kmetijsko tehničnih novic, on pa ni niti odgovoril. Kot socialistični mladinec, sopotnik malega diktatorja Janše, ki je skupaj z mladimi komunisti korakal po poteh AVNOJA v Jajce peš iz Ljubljane. Visoko so letali ti socialistični mladiči, naduvani od velepomembnosti, vsi srečni pod nadzorom mrkega dr. Drnovška, ki je obvladal umetnost politike, ki me ni nikoli zanimala. Saj se še kdo spomni LDS? 

Skratka dolg državi je bilo potrebno plačati, takrat sem spoznal, da je imel Kafka prav. Kasneje se še nekajkrat doživel podobne kalvarije. Kar sem bil dolžan so mi izterjali milom ili silom, kar sem zaslužil s pisanjem, tisto mizerijo pa sem čakal mesece. 

Prišli so novi časi, vse se pač spreminja, mladi prašiči so se prerinili h koritu. Kvalificirano sposobni grebatorji za davkoplačevalski denar.
Bojte se tistih, ki najbolj kričijo, ki tulijo do neba: kultura je v krizi! Podhranjena je, za vse je denar, samo za film, teater in knjigi ga ni! 

Ti, ki tako silno kritizirajo in kričijo, ti najboljše živijo od kulture, od subvencij, sesajo denar pri državnih jaslih, ne tisoče, sto tisoče evrov. 

V bistvu je potrebno obvladati marketing! Delovati po principu, jaz tebi tiskam knjigo, ti meni daš nagrado! Jaz tebi napišem dobro kritiko, ti meni urediš subvencijo. Tako legalna mafija živi kot lordi in princese.
Seveda je vse kratkoročno, čas počisti in opravi svoje. Toda zakaj čakati, da se človek prej stegne preden dobi dostojno plačilo za svoje delo? Če bi pisal še o posmehu, bi pričel dolgoveziti, ko ti takole kakšen plesniv uradnik iz občine ali prašna profesorica slovenščine žvrgoli:

O gospod umetnik, gospod pisatelj (zveni kot psovka), vi tako krasno živite, svobodno kot ptiček na veji. 

In ni kaj, ja človeku se kdaj strga. Posebno, ko z robčki stoji ob bankomatu in pogleda v brezno svoje eksistence.