se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice. 

 

Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke. 

Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz prebirka starodavnih čačk, ki me pripenjajo v mirovanje, kdaj še sestavim pesem za svoje jutro. Nato jo odložim na sani, da se bo ljubila z zimo.