Ko mesto ugaša luči,
se ljudje razsujejo po ulicah kot jabolka iz košar, da pregnetejo pločnike v hitenje. Nihče ne stoji, nihče ne sedi, vsi tečejo kot tekoče stopnice.
Nekdo izpušča ptice, ujete v njegovo noč, da nad kopreno novembra oblikujejo prve snežinke. Da bi zima zdrsnila v marec mirneje, kot to zmorejo decembrske lučke.
Jaz ne hitim. Opazujem te zgodbe. In iz prebirka starodavnih čačk, ki me pripenjajo v mirovanje, kdaj še sestavim pesem za svoje jutro. Nato jo odložim na sani, da se bo ljubila z zimo.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Prodani, Ksenija Zmagaj
01/04/2025
Filomena, Ksenija Zmagaj
23/03/2025
Tiste dni, Lidija Polak
26/02/2025
Somrak bogov, ChatGPT
16/02/2025
Pesem, Vesna Šare
13/02/2025
