Morala bi napisati vsaj še eno pesem,
ali pa bi morala skočiti
v jezero, mu s sunkovitimi zamahi skodrati
trdo gladino, nato pa si spočiti
na ramenih vode mehka
kot vdih, ki vstopi pod gladino svojega strahu.
Morala bi odložiti trpkost jedra
med granitne kocke in jo pohoditi,
tako dolgo teptati po njej, da bi postala
nična, jo vstaviti v časovni stroj,
da se zdrobi njen urok.
Popiti z branjevko viskozen poparek čaja
iz smiljke in mešetariti s kupci
na tržnici, jim dopolnjevati košare,
vstopiti na podzemno, si poiskati sedež
poleg rosečega se okna,
se orositi in razgledati po pokrajinah,
ki me ne poznajo, še.
Morala bi se pustiti peljati, odpeljati, zapeljati
nekomu, vtakniti dlani v žepe
mimoidočemu, postati klatež, se pokrivati
z novicami pretresena
do bistva, nemočna, da ne bi, kar zmorem,
in med njimi najti tisto eno besedo, ki odklepa
zapahe, prižgati svečo človečnosti.
Morala bi zaspati in se prebuditi
med zvonjenjem kraguljčkov drugačna
in drugje,
da bi lahko napisala vsaj še eno vrstico
za pesem,
ki je ne poznam,
ki me ne pozna, še.
Lidija Polak
O avtorici
Deli z drugimi
Poezija & Proza
Pehtra baba, Klavdija KIA Zbičajnik
06/03/2026
Povodni mož, Klavdija KIA Zbičajnik
01/03/2026
Pesmi, Lidija Polak
24/02/2026
V stanovanje sva se preselila, Lidija Polak
24/02/2026
Uvid, Klavdija KIA Zbičajnik
12/02/2026
