
Ko mesto ugaša luči,
Lidija Polak
***
Pesem Lidije Polak z začetno črko M prefinjeno oriše večerni utrip mesta, kjer se hitenje ljudi prepleta z ritmom narave. Med mestnim truščem in nežnim padanjem snežink se rojeva prostor za kontemplacijo in poezijo. Avtorica v tišini in mirovanju najde navdih – pesem, ki zori skozi noč in se v verzih odda zimi. Gre za meditativno, vizualno bogato besedilo, ki združuje zunanji svet z notranjo refleksijo.
🟣 Lirična poezija · urbana refleksija · kontemplativna zimska atmosfera
✨ Lidija Polak – poezija v stiku z naravo in notranjim svetom
Poezija Lidije Polak se nežno razpenja med zunanjim svetom in notranjo čutno zaznavo. V treh pesmih, ki jih je prispevala za abecedno zbirko, zaznamo skupno nit: nežno, a močno prisotnost narave, ujeto v subtilno emocionalnost in tenkočutno refleksijo. Vsaka pesem je kot tiha meditacija, kjer podoba oblaka, platnic ali mestne ulice ni le okolje, temveč ogledalo misli in občutkov.
V pesmi na črko O (bel majski oblak) se oblaki in travniki prepletajo z mislimi, ki poljubljajo cvetje; pesem je skorajda sanjska, čutna in odprta v vprašanja o poti, ki jo pesnica hodi ali je že prehodila.
Pesem na črko B (tam, kjer besede rastejo kot travne bilke) odpira prostor branja in pisanja kot telesno in duhovno izkušnjo. Med knjigo in naravo najdemo mir, nežnost in ljubezen – ne le kot čustvo, temveč kot stanje bivanja.
V pesmi na črko M (Ko mesto ugaša luči) pa pesnica ustavi tok mestnega hitenja. V ritmu, ki ga narekujejo ptiči, november in poetične sanje, poišče drugačno resnico: pesem, ki jo položi na sani – kot darilo jutru in zimi.
Lidijina poezija je hkrati lirična, kontemplativna in vizualna. Njene besede so nežne, a pomenljive. Ne razlagajo, temveč predlagajo občutek, ki se poraja iz branja – kot šepet, ki ti ostane pod kožo. Njena poezija spominja na pesem v sapici, ki ziblje bralca med tišino in pomenom.
📍 Rubrika: Črkologija
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Maj 2025