Katarina Ambrož
Poezija – duhovna / izpovedna lirika
KDO SEM JAZ IN KDO TI?
Kdo sem jaz, da me ljubiš?
Kdo sem jaz, da Ti si moj brat?
Kdo sem jaz, da Ti mi obljubiš,
da enkrat pri Tebi bom svat?
Ali ne vidiš, da jaz sem le prah,
ki spet se v zemljo povrne?
Ali ne vidiš, da v meni je strah
in moje misli so črne?
Kdo pa si Ti, ki zmoreš ljubiti,
ta minljivi prah, ta pepel?
Kdo si Ti, ki želiš me rešiti,
da s Tabo bi večno živel?
Ali ne vidiš, da sem le slabič,
da v srcu duši me zamera?
Ali ne vidiš, da sam nisem nič,
da majhna moja je vera?
Kdo sem sploh jaz? In kdo Ti,
ki kličeš in čakaš in vabiš?
Ko sam sem in drugega ni,
me Ti nikdar ne pozabiš.
Odgovor leži v tišini srca,
odgovor, brez vsakih besed:
Jaz sem le človek, ki išče Boga
in Ti si ta Bog. Usmiljen in svet!
ŽELIM SI
Želim si, da ne mislim nate,
želim si, da zame si nič,
želim si, da ne gledam vate,
da zdaj si zame le mrlič.
Želim iz misli te izbrisati,
kot da te sploh ni bilo,
želim si solze obrisati;
naj zate jih nič več ne bo!
Želim za vedno pozabiti
ljubezen, sanje, hrepenenje,
saj nočem te nič več ljubiti;
ljubiti tebe je trpljenje.
Želim si znova zaživeti,
živeti brez teh bolečin.
Želim se znova tja povzpeti,
kjer sonce je: na vrh pečin.
ŽIVA VODA
Šla sem z vrčem do vodnjaka,
da zajela bi ljubezen.
Vidim Njega, ki tam čaka,
Njega, ki je sam Ljubezen.
On sedi pri tem vodnjaku,
gleda me in nič ne pravi.
Je skrivnosten, kot v oblaku,
kot da je nekje v daljavi.
Jaz pa čutim, da je tam,
živ, resničen, v to verujem.
Vem, saj dobro Ga poznam,
v svojem srcu Ga srečujem.
On me vidi, da se trudim,
ve, kaj rada bi zajela.
Vidi, da borim se s hudim,
da ljubezen bi imela.
Tam sedi in nič ne reče,
gleda vrč in gleda vame.
To, kar v vodnjaku teče,
ni ljubezen, ki je zame.
»Jaz sem Tisti,« zdaj mi reče,
»jaz sem zate živa voda,
reka sem, ki v večnost teče,
ti pa bodi – le posoda!«
PREGNETI TO GLINO
Poznam te, od vedno,
saj Stvarnik si moj.
Tako, nezavedno,
od nekdaj sem Tvoj.
A zdaj le spoznavam,
kaj Ti si, v resnici:
brez Tebe le tavam,
živim kot v samici.
Sam sebi nastavljam
na pot si pasti,
življenje zapravljam
za greh in strasti.
Brez Tebe sem nič,
le prazna lupina;
brez Tebe sem kič,
a s Tabo sem glina.
Pregneti to glino
in vrč oblikuj.
V njegovo praznino
pa milost nasuj.
***
Deli z drugimi
Spremna beseda uredništva:
Cikel štirih pesmi predstavlja duhovno pot iskanja: od vpraševanja in dvoma, prek notranjega boja in hrepenenja, do srečanja z Božjo navzočnostjo in popolne izročitve. Avtorica uporablja jasen, izpoveden jezik ter svetopisemsko prepoznavne podobe (prah, živa voda, glina), ki služijo kot most med človeško krhkostjo in Božjo bližino.
Več o avtorici
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Besedilo: Katarina Ambrož
🗓️ Januar 2026

