POLNOČNI UTRIP
Večer je spet razgrnil svoja krila,
luna ne zmore več svetlobe,
poslati tja med stare grobove,
da bi napise medlo osvetlila.
Da videl bi, kdo večnost sanja,
kdo vse zapustil je domove,
le sova tiho leta čez grobove,
cerkvena ura že polnoč odzvanja.
Takrat prikaže procesija se tiha,
iz belih senc v dve vrsti poravnana,
korakov drsajočih, lica izklesana,
molitev sliši se le glavnega meniha.
Nekdo počitek večni je zaslužil,
v življenju trdo delal je in molil,
v celici samostanski se pokoril,
verjel na sodni dan, On ga bo obudil.
*
ZA EN VEČER
Za en večer rdečih barv na licìh,
oči žarečih, namigujočih klicih,
sem zastavil svoje skrite sanje,
da doživel bi tvoje občudovanje.
Za en večer, priklopil bi srce na tvoje,
da slišal bi, če isto pesem poje,
če glasna je in polnega bitja,
ali tiha, kakor v vetru pesem listja.
Za en večer, pričaral bi nebesa,
nasul srebrnih zvezdic ti v oči,
poljubil zadnjič te v opojni nôči,
saj noč morda je končnega slovesa.
*
KJE DANES ?
Kje danes hodila bo tvoja stopinja,
v pesku spominov daleč v puščavi,
jo morje z valovi nežno zagrinja,
sledila bo rosnim sledem v goščavi ?
Sledil ji bom tiho, skoraj neopazno,
da ne presenetiš me, je v tvoji naravi,
vijugaš po stranpoteh, stopaš v prazno,
potem se pojaviš, noga se ustavi.
Ustavim se jaz, da me ne odkriješ,
skrivam previdno moje sledi,
da jih z reko želja ne zaliješ.
Od mene ljubezen ti nežna preti,
čaka, da duši uglasita se v napevu,
ki glasno odmeva, v sončnem dnevu.
Ivan Lisac
Preberite portret avtorja – KLIK NA SLIKO!
