Bedniki vržejo svojo bedo nate in odpeketajo, hvala bogu!, 
misleč za trenutek, da so veliki, 
a v sebi vsakdo dobro vé, kdo je in ob kakšni priložnosti. 
Bedniki, bedniki – drugega ni za reči! 

Če ostaneš pri življenju … 
Če ostaneš v resnici … 
Ko se rane zaprejo, 
bo konec še dalj.

Enkrat pač pustiš, naj bo. Veter piha zunaj. 
Z vsakim korakom je manj peketanja. 
Krompir se peče in diši, pa rožmarin … 
Pesmi o ljubeznih ne umrejo kar tako –

ker malo še probaš živeti, 
tempelj, ruševina, za sreče in za vse … 
A ne gre brez odpuščanja. 
Edini dovolj velik prostor je.