Spoštovanemu in dragemu Franju Frančiču 

Spoštovanemu, ker je njegovo delo in ustvarjanje neprecenljivo in dragoceno in zasluži naš poklon, priznanje in zahvalo za vse, kar nam daruje. Nam, vsakemu posebej in vsem skupaj. Dragemu, ker je naš sopotnik na tej poti do resnice, pravice in vesti domovine, ki boli. Njegov glas, beseda, misel, bol in bridki jok je jok premnogih, nas vseh, ki nam že trideset let noče biti mati vsem enako. Kot da je nismo vredni, ker smo revni, bolni ali brezimni, osameli, nevidni, nesrečni, ranjeni. Ker ne verjamemo v kapital, ker ne pričakujemo dobička, ne koristi ne zaslug. Mi verjamemo v čisto misel, moč besed, verjamemo v človeka, ki je svet in Svet. Verjamemo, da se ga je še vedno moč dotakniti tako, da se sleherni zamisli nad seboj. Vedno mi je bila uganka, kako človek zmore in zna živeti s slabo ali brez vesti. Kako ta, ki laže, krade in mu za drugega ni, mar zmore mirno spati. Koliko sprijenosti in pritlehnosti, umazanije se kotali in vleče čez zemljo in jo tepta. Kako lahko nesreča drugega, drugemu nič ne pomeni, nič ne pove. Kakšni so ti in takšni, ki zmorejo okrog hoditi brez sramu. Pa vendar, koliko sočutja, srčnosti, humanosti, empatije in ljubezni premorejo ljudje, ki verjamejo v dobro, še verjamemo v ljudi. Pa vendar, ko je tema, ni videti luči, če je drugi ne prižge in mu pomaga najti izgubljene poti. Koliko, še nebroj je osiromašenih, osirotelih, bolnih, ki  brez lastne krivde, praznih rok, ostajajo lačni, prezrti, nemočni, onemogli nemi in nevidni v temo. In kaj poreče mati domovina, prikrito misli, tega ni. Vse je v redu, vse je prav, še se Zemlja vrti okoli lastne osi. Pa vendar, koliko ljudi osirotelih in iztirjenih s krožne poti življenja trpi in nemo kriči. Ni prav, ni prav, ni prav, da je tako. Prav vsakdo s srcem in vestjo na pravem mestu ve, da je tako. Kje iskati pravico in resnico, če je ni? Kam iskati mater domovino, če to ni? Po čem je človek in koliko stane? Vse rane so zastonj. Tvoja bolečina je tudi moja, moja tudi tvoja, ker dokler je tako nas vse, prav vse slej ko prej boli srce, ta nesreča, neresnica, krivica, laž, ki se prodaja, da se cedita med in mleko, ta boli, domovina nas boli. Sreča je, da je življenje neskončno in večno, da nihče nikoli zares ne umre, temveč naprej neskončno živi. Sreča je biti človek, ti. Hvala, ker si.