Vsak dan nas spremljajo mnenja. Mnenja politikov, komentatorjev, vplivnežev, strokovnjakov, sosedov, prijateljev in popolnih neznancev. Včasih se zdi, da živimo v času, ko je mnenje postalo pomembnejše od izkušnje. 

Od jutra do večera nas obkrožajo razlage, kaj bi morali misliti o svetu. Še preden si ustvarimo lastno predstavo o dogodku, preberemo deset odzivov, dvajset komentarjev in sto objav na družbenih omrežjih. Informacija in interpretacija sta se skoraj zlili v eno. 

Nekoč je veljalo, da je dobro najprej opazovati in šele nato soditi. Danes se zdi, da je vrstni red pogosto obraten. Najprej izrečemo sodbo, nato pa poiščemo dejstva, ki jo podpirajo. 

Pri tem ne gre zgolj za politiko. Enak vzorec se pojavlja pri kulturi, vzgoji, šolstvu, zdravju, celo pri povsem vsakdanjih stvareh. Knjige ocenjujemo, še preden jih preberemo. Ljudi presojamo po nekaj fotografijah ali kratkih zapisih. Dogodke razumemo skozi odzive drugih. 

Posledica ni nujno večja obveščenost. Pogosto nastane prav nasprotno. Ob tolikšni količini glasov postane težko razlikovati med pomembnim in nepomembnim. Med argumentom in glasnim nastopom. Med premislekom in trenutnim odzivom. 

Morda zato ni presenetljivo, da se vse več ljudi umika iz javnih razprav. Ne zato, ker jih svet ne bi zanimal. Temveč zato, ker jih utrujajo neskončni spori, v katerih nihče nikogar ne posluša. Vsaka stran ima svoje podatke, svoje strokovnjake in svoje prepričanje. Dialog pa pogosto izgine. 

Pri tem nastaja zanimiv paradoks. Nikoli v zgodovini ni bilo lažje izraziti svojega mnenja, hkrati pa se zdi, da je vse težje nekoga zares slišati. 

Poslušanje je postalo podcenjena veščina. Zahteva čas, potrpežljivost in pripravljenost, da za trenutek odložimo lastno prepričanje. V svetu hitrih odzivov in kratkih objav je to skoraj uporniško dejanje. 

Morda prihodnost ne bo pripadala tistim, ki bodo znali najglasneje govoriti, temveč tistim, ki bodo znali razlikovati med hrupom in pomenom. Med odzivom in razmislekom. 

Svet verjetno ne potrebuje še enega mnenja o vsem. Potrebuje več ljudi, ki si upajo reči: »Ne vem dovolj. Najprej bi rad razumel.« 

To ni znak šibkosti. 

Morda je prav to začetek modrosti.