Čeprav je zgornji citat namenjen čisto drugi temi, se mi zdi primeren, da se ob njem za hip ustavimo in razmislimo o njem. Sama sem ga prebrala ravno v točki lastne ranljivosti. Pred nekaj dnevi me je doletela novica, da je nepričakovano umrl moj bratranec Matjaž Čibej. Bil je enajst let mlajši od mene. Ob vsej tesnobi, ki me je obšla, sem lahko razmišljala samo o smrti, čeprav to misel vedno odrivam od sebe, trenutkov smrti bližnjih in manj bližnjih, se ne morem izogniti. Smrt bližnjega te za nekaj časa ohromi, kakor da bi te ta prisilila v postanek in razmislek o človeku, s katerim si se, v vsej naglici življenja, premalo pogovarjal. Pa vendar vem veliko o Matjažu, predvsem o njegovi osebnosti. Bil je človek, ki je znal biti vedno dobre volje, duhovit in pripravljen pomagati ter postoriti stvari, čeprav mu jih ni bilo treba. Dobro je znal tudi pomiriti napete situacije in največkrat je znal poskrbeti, da se ne razširijo v nerešljive. Znal se je pogovarjati! Imel je prelepo lastnost – ker ni znal brati misli drugih, je vprašal ali pa postoril tisto, kar se mu je zdelo prav. Sam mi je nekoč rekel, da je življenje včasih zelo naporno in dodal: “Takšen sem! Rad pomagam ljudem!” 

Življenje je minljivo. Pogovarjajmo se in si pomagajmo, čeprav je včasih naporno.

Matjaž, naj ti bo rahla zemlja. Njegovi ožji družini, Nataši, Sari, Luku, sestri Tanji, Kristini in Andražu, moje iskreno sožalje. 

Vanja