Če se je Alida, v času svojih najbolj težkih trenutkov, spraševala, ali bo še kdaj normalno hodila, govorila, se ljubila, se smejala, plesala, ali bo vse še dobro, če se bo na vso moč borila … potem je danes, po dveh desetletjih, samozavestno in odločno izjavila pritrdilno.

In tudi, sodeč po odzivih v nabito polni dvorani Kulturnega doma Izola, ji je uspelo vzbuditi v ljudeh prepričanje in upanje, da je vse možno. Sama je rekla, da ni pomembno, kako to prepričanje imenujemo, lahko je to sreča, vera, čudež, angeli, svetloba … samo, da se ne prepustimo obupu in strahu pred prihodnostjo, če pa se, potem se moramo znebiti predsodkov in tabujev okoli duševnih bolezni in si moramo takoj poiskati strokovno pomoč. Sama, tovrstno zdravljenje,  označuje za pomembno in uspešno prelomnico v času svojega okrevanja po hudi možganski poškodbi in obžaluje, da se ni za zdravljenje odločila že prej.

Alida je poudarila, da je nevroznanost in medicina v zadnjih letih zelo napredovala in da določene trditve, ki so veljale, kot na primer ta, da po prvih šestih mesecih rehabilitacije po poškodbi možganov ni več večjega napredka, danes, ne veljajo več. Prav slednje prepričanje je njo spravilo v največji obup in depresivno stanje, kajti sama ni bila, po šestih mesecih okrevanja, nikakor pripravljena na “normalno življenje”, ne telesno in ne duševno.

Uro in pol trajajoča predstavitev knjige je minila skoraj prehitro, saj ni bila niti za trenutek dolgočasna. Celoten dogodek, za katerega je poskrbel Igor Misdaris, s pomočjo CKŠP Izola in JSKD Izola ter Balerima, je bil odlično organiziran. Poleg avtorice knjige, so delili svoje izkušnje tudi moderatorka in voditeljica Lea Hedžet, Slavko Ivančič in Zori Jakolin. Da je bil večer še bolj zanimiv, so pomembno prispevali tudi – Urška Bradaškja Morato z interpretacijo pesmi, skupina Šukar, Slavko Ivančič, s svojimi glasbenimi vložki, ter plešoče “ciganke” iz Belerime. Z njimi je zaplesala tudi Alida, ki je lepo zaokrožila celoten večer. 

Povej! Če veš!