Povodni mož se seli z Uršlje gore na Pohorje
plešivška planina se je kopala
v jutranjem soncu
povodnemu možu pa se ni ljubilo vstati
lenobno je poležaval ob jezeru
zehal proti Slovenj Gradcu
pihal veter proti Šoštanju
in mrko gledal na vznožje Raven
vse do trebuha Mežice
tja do glave Črne
umiral je od dolgočasja
že stotine let je poslušal pastirje
njihove pesmi je znal vse na pamet
njihovih težav ni zmogel ponotranjiti
obrazov brez lepote pa ne občudovati
sredi dremeža ga je zbudila Sveta Uršula
ponudila mu je da preseli svoje jezero
med drevesa zelenega Pohorja
ponoči je z volovsko vprego
v lesenih škafih vozil vodo
in se hitro udomačil v osrčju Pohorja
koroško pastirsko govorico je zamenjal
s sočnim štajerskim narečjem
spet je dihal s polnimi pljuči
spet se je na novo učil pesmi
spet je videval ob jezeru nove obraze
ponovno je začutil v lastnem srcu
radost polnokrvnega življenja
Povodni mož se prvič zaljubi
blizu jezera je stala prekrasna kmetija
ostareli pohorski kmet je imel več hčera
a le ena je bila obsedena s svojo lepoto
ko je iz vodnjaka nalivala vodo v čeber
je najraje gledala na vrhu gladine svojo podobo
in nepremično zrla v svoj pravljični obraz
kmeta je strašno skrbelo za lastno hčer
zato je še prav posebej skrbno pazil nanjo
a tega ni vedel
da je rada v zgodnji
jutranji zarji
bosa hodila do jezera
se usedla na
debelo vejo zvite vrbe
si razčesala dolge lase
in pela pesmi
s tem početjem je pritegnila
povodnega moža
vsak dan je bil njen obraz bližje vodi
povodni mož pa se je na vse kriplje trudil
da bi bila voda čim bolj gladka in mirna
da je njen obraz zanj zažarel v vsej lepoti
povodni mož je vedel
da se ni dovoljeno
družiti s človeškim rodom
a si ni znal pomagati
in se je prav po človeško zaljubil
nekega dne si je deklica zaželela
poljubiti svoje sočne ustnice
sklonila se je čisto do vodne gladine
in se dotaknila ustnic povodnega moža
takrat je dobil oblast nad njo
potegnil jo je v globine steklenega gradu
v sedmih letih mu je rodila sedem otrok
hrepenenje pred zunanjim svetom
pa ni ugasnilo v njej niti za trenutek
in nekega dne
ko je povodni mož zaspal
mu je prelepa žena pobegnila
od jeze je vrgel tri otroke na suho
četrtega pa je neusmiljeno razkosal
zato se ga ljudje še danes bojijo
Povodni mož se razjezi
povodnemu možu so bile od nekdaj
pri srcu dolge in sončne nedelje
ljudje takrat pač ne smejo delati
da ne prikličejo zla v lastne hiše
tako si je mož že zgodaj zjutraj oblekel
zeleno suknjo in pisane hlače
na glavo pa poveznil rdečo kapo
in na noge nataknil srebrne čevlje
veselo jo je mahnil skozi pohorski gozd
kjer je skrit največji in najbolj čist slap
pod grm je spravil svoja oblačila
v dobri veri da se pošteno okopa
in potem do zatona sonca naspi
a ko se je prvič potopil do dna tolmuna
je začelo nanj padati debelo kamenje
previdno je pogledal proti obrežju
in zagledal mladega pastirja s kozo
ki je iz dolgočasja metal kamenje v vodo
iz zelenega velikega nosu polnega lusk
je začel pihati po vodi lastno jezo
da so se delali strašanski valovi
fantič se je videnega tako ustrašil
da je krivdo zvalil na ubogo kozo
ki jo je povodni mož odvlekel na dno
po pohorskih gozdovih se hodi
ob nedeljah skoraj v tišini
da bi se slišal meket izgubljenih koz
Povodni mož in koroški kruh
kar si je zaželel povodni mož
to se je moralo zgoditi
kar je ukazal povodni mož
to se je moralo izpolniti
nobena skrivnost ni
da so mu zveste in pokorne
vse vodne živali in vodne vile
povodni mož je dolgo opazoval
kako v tej lepi
med hribe objeti koroški dolini
ni kruha
zato je naročil ribam v Dravi
da naj bogato polnijo ribičem mreže
da bodo ti lahko odšli v širni svet
kupiti en hlebec črnega
in en hlebec belega kruha
in res
ko je Drava v zahvalo za ribe
dobila hlebec belega in
hlebec črnega kruha
je poplavila celo dolino
čez sedem dni je voda odtekla
po koroškem pa je prvič
pognala pšenica in nato še rž
zato je prvo seme slovenstva
še danes skrito na koroškem
in naš kruh je na zunaj videti trd
njegova notranjost pa čustveno mehka
Uršlja gora spi brez povodnega moža
naša lepih bokov lepotica
omamna trikotna piramida
ko imaš iz oblakov kapo
bo narahlo padal dež
ko imaš obsijan ves vrh
bo že jutro šlo na smeh
vmes pa tisoč modrih odtenkov
briše kot radirka zelenilo smrek
ko v rajski belini milo se zasveti
najvišje ležeča cerkev na slovenskem
pod plaščem Svete Uršule na oltarju
kraljuje zadovoljstvo ženske
spomin na tiste davne dni
ko si ukanila povodnega moža
da je za vedno zapustil goro
in nehal prežati na nedolžna dekleta
od takrat si simbol moči nas žensk
z južnega podnožja mislinjske doline
in severnega podnožja mežiške doline
te pogledi božajo s posebno strastjo
saj nam krepiš občutek domačnosti
na tvoj vrh romamo v potu in želji
da pobožamo srce v dobrotljivosti
kruh mošt volna so dodatna sreča
le da ne zmanjka prava krščanska vera
***
O avtorici
***
Pesniški cikel Povodni mož Klavdije KIA Zbičajnik Plevnik oživlja staro mitološko bitje v prepoznavni pokrajini Koroške in Pohorja. V zaporedju pripovedno povezanih pesmi se ljudska legenda prepleta z lokalnim prostorom, narečjem, naravo in kolektivnim spominom.
Avtorica mit preoblikuje v živo pesniško pripoved o selitvi, ljubezni, jezi, moči narave in nastanku skupnosti. Povodni mož tu ni le pravljično bitje, temveč varuh, kaznovalec, ljubimec in soustvarjalec sveta — sila, ki hkrati ogroža in omogoča življenje.
Cikel združuje folklorno izročilo, krajinsko poezijo in simbolno razmišljanje o identiteti prostora, kjer voda, gora in človek delijo skupno usodo.
✦ Literarnoteoretska opredelitev
Pesniški cikel Povodni mož lahko opredelimo kot mitopoetični epsko-lirični cikel z izrazitimi prvinami folklorne poetike in krajinske simbolike.
Besedila temeljijo na pripovednem razvoju in epizodični strukturi, značilni za epsko tradicijo, vendar so oblikovana v lirično zgoščenem jeziku, ki poudarja podobo, razpoloženje in simbolni pomen prostora. Cikel reinterpretira motiv povodnega moža kot arhetipsko vodno bitje ter ga umešča v konkretno geografsko in kulturno okolje, s čimer ustvarja sodobno mitopoetično krajino.
Gre za poezijo, ki preoblikuje elemente ljudskega izročila v avtorský pesniški sistem, kjer se mit, narava in kolektivni spomin povezujejo v simbolno razlago prostora in skupnosti.
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Spremno besedilo: Spletni čas
🗓️ Marec 2026

