Nekoč je v daljni deželi, kjer se stikata obzorje in morje, živel kralj, ki je v življenju želel samo eno, biti bolj in bolj bogat. Čeprav se je rodil z zlato žlico v ustih, kot so govorili podložniki, čeprav je podedoval ogromno bogastvo, mu to še zdaleč ni bilo dovolj. Že prej zaradi svoje ošabnosti in pohlepa ni imel prijateljev, pozneje pa je izgubil še tiste redke, ki so prijateljstvo samo hlinili.

 Svojim uradnikom na dvoru je naročil:

– Ukazujem vam, da mi zgradite največjo blagajno, kar jih je kdaj bilo in jih bo. In samo en ključ naj ima, ki ga bom imel le jaz!

Res so po sedmih mesecih in sedmih dnevih kralju izročili ključ največje blagajne na svetu, kar jih je bilo in kar jih bo.  Po dolgem je merila sedeminsedemdeset metrov, po širini pa ne veliko manj. Kralj se je silno rad sprehajal po njej in počasi je ukazal služabnikom naj njegovo bogastvo, zlato, bisere in dragulje znosijo v blagajno. Ni si želel, da bi njegovo bogastvo občudovali tudi drugi, celo strah ga je bilo, da mu kdaj kdo česa ne izmakne. 

Samo skrbelo ga je, da je bila ta ogromna, velika in največja blagajna na videz skoraj prazna.

– Kaj mi bo žena, kaj mi bo družina, z njo so sami stroški, je imel navado govoriti. 

Kmalu so si sledili novi in novi ukazi, vsi povezani s tem, da bi postal še bolj in bolj in bolj bogat.

– Vojakom ukazujem, da naj podložnikom zaplenijo, kar imajo zlata, srebra, nakita, dragih kovin. Vse, kar je vrednega, naj v sedmih dneh prenesejo v mojo blagajno.  

In res, sedem dni je trajala gonja, da so od vseh podložnikov zaplenili, kar je bilo vrednega. Seveda se kralj ni ustavil pri tem, na vrsti so bili plemiči in dvorjani. A kljub temu je velika, največja in ogromna blagajna ostala skorajda prazna. Kralj je zaskrbljeno korakal po ogromno veliki, največji blagajni gor in dol in tuhtal, kje naj si še nabere bogastva, da bi bila velika, največja ogromna blagajna polna. Pravi obred pa je imel z zaklepanjem in odklepanjem velikih vrat blagajne. Po trikrat je preveril, če so vrata res zaklenjena. Ključ je nosil na verižici okoli vratu. Včasih se je ves paničen zbudil sredi noči in šel preverjat, če je blagajna zaklenjena. Zelo ga je skrbelo, da bi se kdo dokopal do njegovega bogastva.

Kralj je postajal vse bolj čudaški. Neko jasno jesensko noč se je odpravil do jezera. Dolgo je strmel v srebrno luno in razmišljal na glas:

– Da, da, to bi bila prava rešitev, nekdo bi mi moral sneti luno z neba, da bi jo zaprl v svojo veliko in največjo blagajno. 

Ob tem razmišljanju pa je pozabil na spolzko stezo, spodrsnilo mi je in naenkrat se je znašel v jezeru. Z veliko težavo je ves premočen izplaval na breg. Prav kmalu je paničen opazil, da verižice z edini ključem blagajne nima več okoli vratu. 

Sedem dni in sedem noči so iskali ključ v jezeru, sedem dni in sedem noči so poskušali odpreti velika, največja ogromna vrata velike, največje blagajne, kar jih je kdaj bilo in jih bo. Morda čudaškemu kralju niso niti želeli pomagati, čeprav so se ga bali.

Kralj zaradi svoje sebičnosti, pohlepa in zlobe ni imel niti enega samega prijatelja. 

A večjega bogastva, kot je prijateljstvo, ni.

Nesrečni kralj je zdaj noč za nočjo sedel ob grajski lini, in kadar se pokazala srebrna luna na nebu, ji je žugal in kričal:

– Ti si kriva, ti si vsega kriva!