Nekoč se je v daljnem kraljestvu po mnogih letih pričakovanja rodila prelepa princesa. 

– Kako lepa punčka, kakšna krasotica! sta se veselila kraljica in kralj. 

Slavje o rojstvu princese je trajalo tri dni in tri noči. 

Bolj ko je prelepa princesa odraščala, bolj so jo razvajali, na sto in en način. Zlatolaska je tekala po grajskem dvorišču, ustregli so prav vsaki njeni želji. Ob vsej lepoti pa je postajala vse bolj ohola, prevzetna in ukazovalna. Najraje se je norčevala iz svojih služabnikov, ki so ji zvesto sledili. 

– Hej, ti grdoba grda, daj, pojdi na vse štiri in lajaj kot kuža! je ukazala. 

In ukaz je bil takoj izpolnjen. 

Drugič spet je ukazala, da morajo prav vsi hoditi ritensko za njo. Ni in ni ji zmanjkalo idej za norčije, ki so poniževale druge. 

Kljub temu da je odrasla v pravo krasotico, jo služabniki in tudi podložniki niso spoštovali in imeli radi. Seveda si tega niso upali pokazati navzven. 

Prihajal je čas, ko je bila godna za možitev. Od blizu in daleč so iz kraljestev prihajali princi in ji dvorili, a prav na vsakem je našla kakšno hibo ali napako. Eden je bil prevelik, drugi premajhen, tretji presuh, četrti predebel, prav za nobenega ni pokazala zanimanja. Bilo je prvič, da sta ostareli kralj in kraljica nemočno zmajevala z glavo. 

– Hči moja, kdor toliko izbira, na koncu ostane sam, ji je rekel kralj. 

– Bolje biti sam, kot pa živeti s kakšno grdobo, mu je nejevoljna odgovorila in se odpravila pred ogledalo, kjer je preživela dolge ure. 

– Ogledalo, ogledalce, nič ne povej, vem, da sem najlepša v deželi tej. 

Leta so neusmiljeno tekla, kralj in kraljica sta umrla. Princesa je postala zdaj kraljica samotarka in naj se je še tako trudila, prve gube na obrazu so kazale na prihajajočo starost. Ko je pred ogledalom opazila prve sive lase, se je za tri dni zaprla v svoje sobane in ni govorila z nikomer. 

V svoji samoti je postajala vse bolj čudaška in služabniki so se ji izogibali v širokem loku. 

Neko hladno zimsko jutro je znova sedla pred ogledalo in zgrožena ugotovila, da je stara, neprivlačna in sama. Življenje je peljalo mimo nje, ko se je ozrla nazaj, je bila le praznina. 

… Da, prava lepota se skriva v pokrajinah srca.