V daljnem kraljestvu je živel ostareli kralj. Jesen življenja je najraje preživljal v svojem sadovnjaku, zelo ponosen na drevesa, ki jih je sam posadil in negoval. Grel se je na prvem pomladanskem soncu in opazoval prve cvetove češenj in marelic. Tam čisto ob zidu je samevalo staro drevo marelice. Grčasto deblo, borne veje in samo trije cvetovi so kralja spravili v nejevoljo. Ni se mogel niti spomniti, kdaj je jo posadil. 

Gotovo je stara saj pol toliko kot jaz, je pomislil. 

Ker sam ni zmogel več, je ukazal služabnikom, da marelico požagajo. 

– Stara je, nič več ni od nje, samo napoto dela mladim drevesom, jim je dejal. 

Služabniki so se pravkar lotili dela, ko je ostarelega kralja prešinilo: 

Hm, koliko let mi je dajala lepe in sočne plodove, ne, ne, pustim jo še eno leto, pa tudi če ima samo tri cvetove. 

Služabniki so poznali muhe ostarelega kralja. Enkrat je zahteval eno, trenutek zatem, drugo. 

In tako je tisto leto marelica obrodila le tri male sadeže. 

Čas se je drobil, sedanjost je postajala preteklost, vrstili so se letni časi. 

Mine, vse tako hitro mine, je razmišljal ostareli kralj, ki je v letu dni še bolj oslabel. S težavo je postavil stol v svojem ljubem sadovnjaku in z ljubeznijo opazoval drevesa, ki jih posadil in negoval mnogo let. 

Zemlja diha, celo kamen ima svoje življenje, je modroval ostareli kralj sam pri sebi. zadnje čase se je velikokrat zalotil, da se pogovarja sam s seboj. 

Potem pa se je njegov pogled končno ustavil na stari marelici, ki jo je nameraval posekati prejšnje leto. 

In glej čudež, staro drevo je bilo posuto z nešteto rdečkasto roza cvetovi. 

Tudi kralj je naenkrat začutil novo moč. Stopil je starega drevesa, najraje bi ga objel, a ne zaradi cvetov, zaradi spoznanja: 

… Čas ne prizanaša nikomur, z našim rojstvom se rodi naša smrt.