Preprosto so kot utrinki ali drobne kresnice v letu. Sprva samo lebdijo nad nami, kot prosojni oblački misli o čemerkoli. Tu na zemlji pa živijo ljudje, otroci in odrasli, ki mislijo in tuhtajo vse mogoče. Še najraje zvečer, ko se umirijo in ležejo v posteljo. Na primer, kaj bo jutri novega, kako bo v službi in na delu, kaj se bodo otroci igrali v vrtcu, kaj se bodo učenci naučili v šoli, kam pojdejo na izlet, kdaj po majhnega kužka ali muco ali ptička, kako s prijatelji na potep … In tako naprej in nazaj in sem ter tja, dokler ne potonejo v globok spanec. Nekateri ljudje in nekateri otroci mislijo te različne misli še prav globoko do srca in visoko, vse okrog sveta. Te so prav tako vseh vrst. O veselju ali o žalosti, o poštenju, o krivici, o resnici, o hudobi, o laži, o nesreči, o prijateljih … ali o pingvinih in želvah in o gumbih, o babici, o potovanju, o iskanju … in še in še o nešteto stvareh. In mislijo tako dolgo in tako zelo, da te, v zraku in na nebu lebdeče misli, prikličejo, privabijo, priženejo, lahko bi rekli, kar prituhtajo k sebi in vase. Tako se začno med nami rojevati pravljice, dokler niso od začetka do konca domišljene in naposled napisane. Bodisi za otroke, male in velike, bodisi za odrasle v povestih, zgodbah in romanih, v pesmih in rimah. Vse, prav vse, kar je in kar ni, je mogoče najti v teh pravljicah in zgodbah, ki jih nato zapišejo v knjige in knjižice. Najlepše med vsemi napišejo pisatelji in pisateljice in pravljičarji in pravljičarke, še prav posebej lepe in zanimive pa povedo in napišejo kar otroci sami v svoji domišljiji brez meja. Torej pravljico in zgodbo zmore povedati in napisati vsakdo, če le dovolj dolgo in globoko misli in si tega dovolj močno želi. Tudi vi, otroci! Zato le pridno tuhtajte, in tako prikličite svoje pravljice in pesmi do nas in k nam, tam od zgoraj, iz zraka in z neba, da bo ves svet postal kot pravljica “svetal, čaroben, lep, čudežen in svet.” Mogoče pa takšen že je, le prituhtati ga je treba, kaj ne!