Nekoč je v daljni deželi živel princ. Oče in mati sta mu zgodaj umrla in tako je na dvoru ostal sam. Mame se ni spominjal, saj je umrla kmalu po njegovem rojstvu, oče je bil le medla podoba strtega moža. Dvorni tajnik, ki je bil na uslugo noč in dan, je imel navado reči:

– Kar te ne pokonča, te okrepi.

Nikoli ni razumel njegovih besed. Pogrešanje je bil njegov način življenja. Ni prirejal razkošnih zabav, le redko se je kazal med ljudstvom, največ se je družil z dvornim norčkom. 

– Hej, hej hoj, danes smo pa spet čemerni, kaj bodo na to porekli oblaki? Recimo, jaz, jaz sploh ne vem, kdo je moja mati, za očeta pa lahko samo ugibam. Kaj pa vem, lahko pa, da je vaš oče tudi moj oče?! Torej sva polbrata! Hoj in hej!

Ni bilo princa, ki bi dvornemu norčku dovolil tako grobe šale. Norčkove besede se ga niso dotaknile, naslonjen na grajsko okno je zrl nekam daleč.

– Torej, sem še v službi ali nisem? Sva brata ali nisva, kaj naj s tako družbo, bom šel raje v svinjak, je dvorni norček znova poskušal.

A odziva ni bilo nobenega.

Ko je princ dopolnil osemnajst let, ga je nagovoril dvorni tajnik:

– Navada je taka, čas je pravi, da si izberete družico, ki bo z vami delila prostor in čas.

Vsi na dvoru so upali, da bo izvoljenka prinesla sonca in veselja med hladne grajske stene.

In tako so se vrstile mladenke modre krvi, vse prelepe krasotice. A princ ni pokazal prav nobenega zanimanja niti za eno med njimi.

Neko nedeljsko jutro se je princ na skrivaj odpravil na sprehod po gozdu. 

Zastal je, osem sekund in pol je bilo potrebnih, da se je zaljubil v pastirico, ki je čuvala čredo drobnico.

– Deklica, kako ti je ime? jo je vprašal.

– Draga, mu je plašno odgovorila.

– Hm, Draga, kako lepo ime.

Še isti hip se je odločil, ne da bi ji povedal, da je ona tista, s katero želi deliti prostor in čas. Dvorni tajnik je samo zmajeval z glavo, a princ je bil tokrat odločen:

– Ona ali pa nobena druga.

Pastirica je bila vsa začudena, ko so jo skoraj na silo privedli na dvor. 

– Princ te je izbral za ženo. Kakšna čast zate, ki si nizkega rodu, jo je nagovoril dvorni tajnik.

– Kako, kaj, pa saj ga ne poznam, ne vem, kdo je on, moje srce je oddano drugemu! se je branila.

– Tu ni več kaj dodati, odpeljite jo, očedite jo, uredite, oblecite, saj to ni za nikamor, je ukazoval dvorni tajnik.

Priprave na poroko so se začele, to naj bi bila poroka vseh porok.

– Kaj pa meni, polbrat, moj četrt brat, kaj pa meni, meni ne boš našel žene?

Tokrat se je princ nasmehnil:

– O, zakaj pa ne, morda ti pa najdem kakšno!

– Jojmene, stanje se slabša, moj četrt brat, smejete se, to ne vodi nikamor, to ni res! je bil skoraj razočaran dvorni norček.

Vendar se pri njem ni vedelo, kdaj se norčuje in kdaj ne.

Kljub vsemu blišču in razkošju, prelepi beli poročni čipkasti obleki iz čipk je princ opazil, da je pastirica resnega, skoraj žalostnega obraza.

– Draga moja, mar nisi srečna, da postaneš princesa? jo je vprašal.

– Saj je vse v redu, samo malo pretresena sem, se mu je zlagala. 

Princa se pač ne sme zavrniti, pa čeprav je ni nikoli vprašal po njenih čustvih. Princu je bilo samoumevno, če ljubi on njo, mora tudi ona njega. Ni zbrala dovolj poguma.

A ljubezen je ali je ni, ni srednje poti.

Poročno slavje je trajalo tri dni in tri noči. 

A že prve dni so med princem in pastirico, zdaj princeso, rasli novi in novi zidovi. Naj se je princ še tako trudil, ni bilo darila, ki bi jo spravilo v dobro voljo, da bi bila prijazna do njega. Njen hlad ga je osupnil in pretresel, bal se je potrkati na vrata njene spalnice. 

Po sedmih tednih je princesa zbežala iz gradu in nihče več je ni videl. Princ pa se je umaknil še bolj vase, postal je čudaški in nedostopen.

Za vedno se je ogrnil v plašč samote.

… Ni težko umreti, težko je ljubiti, kar srcu ljubo ni.