Knjiga O ZAUPANJU V NARAVO prinaša izbor člankov in predavanj minulih dveh desetletij. Vodilna nit prispevkov ni varstvo temveč zagovorništvo narave, zasnovano pred tremi desetletji s knjigo Zagovori narave. Medtem se je v prvo vrsto med naravovarstveni problemi pririnilo varstvo pred podnebnimi spremembami. Ta vprašanja v novi knjigi izrecno naslavljata prvo in zadnje poglavje, med njima pa je dvajsetletno obdobje razpravljanja o smiselnosti antropocentričnih posegov v naravo. Najbolj neizprosno sta izprašani tematiki gospodarjenja z vodami in gozdovi. 

Knjiga O TAKO IMENOVANIH STVAREH vsebuje izbor esejev o pojmovanju jezika. V ospredju je kritika tako vsakodnevne kot leposlovne rabe nekaterih pojmov v zvezi z naravo, bodisi da je naravoslovno napačna ali jezikovno malomarna, največkrat pa povsem brez občutka za jezikovne nianse. Nekaj
prispevkov se nanaša na skrivnosti v starejših zapisih, nekaj pa je posvečenih veselju ob ponovnem odkrivanju bogastva jezika. Knjigi je dodan tudi osnutek OHO – jevskega slovarja, ki v dobršni meri pojasnjuje ozadje avtorjevega pogleda na svet. 

Knjiga kratkih zgodb, naslovljena DRHTENJA, prinaša občutja zmedenosti, če ne kar izgubljenosti starejšega človeka, ki ga je, kot temu rečemo, povozil čas. Večina leposlovnih zapisov je posvečena ljubezenskim zgodbam, nekaj pa je tudi takih, ki obravnavajo širše medčloveške odnose. Naslov zbirke se nanaša na notranje vznemirjenje ob soočenjih z osebami v takih odnosih, pa tudi na zapisovanje občutij ‘z drhtečo roko’. 

Zbirka poezij POTONIKI VRTOVI vsebuje stvaritve iz daljšega pesniškega obdobja, saj je od zadnje zbirke Besede ženskega pomena minilo že dvajset let. Razdeljena je na sedem tematsko zaokroženih sklopov pretežno ljubezenske vsebine, dodan pa je tudi nekakšen memento mori, pesnitev
sestavljena iz dvajsetih kvartetov. Če se ljubezenska lirika slogovno v dobršni meri odmika od avtorjeve avantgardistične mladostne poezije, pa jo ta zadnja pesnitev, imenovana Trizna, vrača v območje hermetične poezije.