Pa naj se vrnem na knjigo, v kateri Kirkergard razmišlja o strahu in tesnobi, za primer pa jemlje biblično zgodbo o Abrahamu, katerega vera v boga je bila tako močna, da je bil pripravljen svojega sina Izaka žrtvovati, ga ubiti, in s tem dokazati svojo brezpogojno ljubezen do Boga. To zgodbo sem brala v otroštvu in že takrat sem vedela, da take ljubezni jaz ne premorem, saj nisem sposobna žrtvovati niti sama sebe, kaj šele svoje najdražje (na primer mame, brata, prijateljice …) v imenu vere, za vero, za ljubezen do vere. Verjetno sem že kot otrok postala zaprisežena ateistka, ker se mi ni zdela pravična tovrstna božja zahteva po takem žrtvovanju. Zdela se mi je popolnoma absurdna. Lahko pa razmišljam drugače in zgodbo interpretiram, kot morda interpretiram ljudske pravljice za otroke, ki v sebi nosijo veliko sporočilnosti in ki nas učijo, da dobro zmaguje nad slabim, da smo sicer pozorni na negativne lastnosti, ki jih nosimo v sebi in smo zaradi tega previdni, pa da je vendarle dobro, če smo dobri, ker se nam dobrota na koncu tisočkrat poplača. Tako si poskušam tolmačiti tudi zgodbo o Abrahamu in Izaku ter očetovi pripravljenosti, da žrtvuje – ubije lastnega sina Izaka (čeprav je verjetno Abraham, ves čas verjel v srečen konec, tako kot se je potem zgodba v nadaljevanju iztekla). Izak na koncu ostane živ. Bog je tudi milosten. Kaj je torej sporočilo te biblične zgodbe? Da je Bog pravičen, zahteva le brezpogojno ljubezen in zvestobo? Bolj, ko razmišljam, bolj se mi zdi, da je bila zgodba, pisana na kožo vladarjev in nosilcev politične oblasti, ki zahteva neomajno zvestobo in po potrebi – žrtvovanje življenj svojih podanikov – vse to za ohranitev njegovega statusa moči kot vladarja ali drugih interesov. V zameno mu ponuja mir in varnost, nekaj kruha in iger (vse je zelo krhko in včasih z diplomatskimi rešitvami kupuje odlog nečesa, kar se po nujnosti v prihodnosti zgodi – bodisi, ker si diplomatske rešitve niti pretirano ne želi, kajti za slednje so vedno potrebni kompromisi, bodisi ker dejansko brani svoje življenje, kot tudi življenje podanikov. Odlog pa ni nič drugega kot spopad s tesnobo, koristi pa kot predpriprava na morebitno žrtvovanje!). Jasno je tudi, da navaden smrtnik tovrstnega žrtvovanja ne prenese, vedno pa se pojavi junak, ki je pripravljen zastaviti svoje življenje in voditi četico navadnih vojakov v boj, in ki ima poleg sposobnosti razvijanja taktičnih, vojaških strategij, tudi sposobnost motiviranja vojakov, da le-ti, s svojimi telesi branijo “vrednote” in določene interese kakršnekoli že politične tvorbe. To bi bila lahko interpretacija te zgodbe. Abraham je arhetip junaka, ki ga, tudi danes, občudujejo, saj je junak. Pripravljen je žrtvovati sebe in vse, kar mu je drago, za ljubezen do popolnosti, za določene vrednote, z neomajno vero, da se bo na koncu vse lepo izteklo in se bo tehtnica pravice nagnila na njegovo stran. 

Poskušam razumeti situacijo, ki me je globoko presunila in navdala s tesnobo, saj se je zgodila tu, prav pred mojim pragom, v moji domovini, če ji lahko rečem domovina, saj se v njej že dolgo ne počutim varna, pa tudi kruha, še manj pa iger, mi ne zagotavlja več. Tesnoba me ne navdaja zaradi groženj nasilja in strahu pred begunci, temveč zaradi reakcij svojih rojakov (starši in učitelji! Prešernove gimnazije v Kranju in še nekaterih občanov iz različnih koncev Slovenije), ki jih je strah pred begunci, tako zelo, da so pripravljeni ogorčeno braniti “pravice svojih otrok – to je, da se ne družijo z otroki, ki so v vojni izgubili svoje starše, ker ti lahko slabo vplivajo nanje in ker so ti apriori nasilni.” O kakšnem strahu torej govorimo? Če to ni absurden strah, potem pa res ne vem, kaj strah sploh je in tudi mi ni jasna beseda “absurd”.