Ko berem, poslušam in razmišljam o novem družinskem zakoniku in o argumentih tistih, ki nasprotujejo zakonu, me popade sveta jeza. In čeprav trenutno vlada medijsko zatišje na tem področju, ni nikoli preveč razmišljanja na to temo.
Osebno me najbolj moti trditev, ki jo nasprotniki zakona propagirajo, da današnja zakonodaja temelji na naravnem pravu, ki izvira iz naravnih odnosov in naravnih zakonitosti: mož + žena = otrok. Če sem že strpna do njihovega mišljenja, potem nisem tolerantna do širjenja neresnic.
Razmišljala sem o besedah mož in žena, ki označujeta moškega in žensko, ki skleneta zakonsko zvezo – pogodbo, da bosta živela v slabem in dobrem v zakonski zvezi, v skupnosti, ki jo priznava pravna država. Tu ne vidim nobene povezave z naravo in nobene naravne zakonitosti. Zakonska zveza je umetna tvorba nečesa, recimo ji družina in je daleč od naravnih zakonov ter kot taka močno podvržena določeni kulturi. Zato trditev zagovornikov omenjene formule in sklicevanje na “naravne zakone” naravno zavračam.
Kaj sploh je naravno v naravi?
Naravnih formul je v zaresni naravi več in nikakor ni zreducirana na eno samo formulo, kot jo propagirajo nasprotniki zakona in ki je tudi po zakonih matematike popolnoma napačna.
Družina je skupnost dveh ali več ljudi, ki so zavezani, da si med seboj vzajemno pomagajo v ekonomskih in vseh smislih. Ker pa prihaja med njimi tudi do sporov, neenakopravnosti med člani družine, pa tudi zaradi pravic dedovanja materialnih stvari, ureja razmerja v skupnosti pravo oziroma zakon, ki je kot tak, popolnoma umeten sistem. Sklicevanje na naravne zakonitosti nasprotnikov novega družinskega zakonika, ki izenačuje tudi druge oblike skupnosti, je, po mojem mnenju, bizarno in zavajajoče.
Nasprotniki novega družinskega zakonika pravijo, da se z novim zakonom majejo temelji družbe in vrednote. S tem se strinjam in res je že čas, da se vrednote spremenijo in se temelji, ki jih podpirajo “močnejši”, s trdno zasidranimi stereotipi, porušijo. Pri tem je sklicevanje na pravice otrok popolnoma odveč, saj pravice otrok urejajo drugi zakoni, ki obstajajo, na žalost, zaradi človeških negativnih lastnosti (znotraj vseh oblik skupnosti), zaradi posebne zaščite, ker so jim kratene pravice. Poleg otrokom, pa so kratene pravice tudi ženskam, istospolnim, rasno diskriminiranih in ostalim manjšinam.
Naravno v naravi je več oblik skupnosti.
Ljudje umirajo tudi zelo mladi, in zgodi se, da ostane družina brez enega od staršev otrok. Od kar mi seže spomin, se močno zagovarja vloga družine po naslednji formuli: mož + žena + otrok = družina. Otroci brez enega od staršev se ob tej splošno priznani resnici počutijo manjvredni, ker pač nimajo oba člana družine. Okolica namreč vpije na ves glas, da družino sestavljata le biološka starša, in tudi danes, nasprotniki družinskega zakonika nonšalantno glasno in javno sporočajo, da otroci, ki imajo samo enega starša, niso enakovredni člani družbe in ne odrastejo v zdrave osebnosti, saj jih ne vzgajata oba biološka starša, temveč samo en.
Enako se godi otrokom ločenih staršev, ali pa otrokom, ki sploh ne živijo pri svojih bioloških starših.
Druga oblika skupnosti je moški in ženska, brez otrok, bodisi, ker si jih ne želita, bodisi da jih zaradi “naravnih danosti” ne moreta imeti.
V človeškem rodu obstaja tudi lepo število skupnosti istospolno usmerjenih, ki resda ne predstavljajo večine, pa vendar so.
Torej, vsi ti otroci so produkt “nenaravnih zakonov” in potemtakem obsojeni na teorijo izločitve iz družbe, z žigom, ki označuje “nezdravo osebnost”. Nasprotniki družinskega zakonika priznavajo le eno obliko skupnosti! Vsi ostali otroci, ki živijo v drugačnih skupnostih, pa so diskriminirani! Taka je sedanja podoba naše družbe.
Teorija izločitve iz skupnosti, ki se ji reče družina
Teorija, ki jo propagirajo nasprotniki zakona, temelji na izločitvi vseh zgoraj opisanih oblik skupnosti. Vse, kar odstopa od žene in moža, je vredno obsojanja, če ne že kazenskega preganjanja.
Alternativa je teorija sprejemanja
Predlagan družinski zakonik, ki izenačuje istospolne usmerjene z raznospolnimi pari, pomeni majhen korak k napredku družbe, ki naj bi temeljila na teoriji sprejemanja drugačnosti.
Pomesti je potrebno z vsemi umetnimi stereotipi, ki so tako globoko zakoreninjeni, da jih celo jemljemo za svoje naravne zakonitosti in vzgajamo otroke tako, da jih delamo nestrpne do vsega, kar se razlikuje od nas.
Alternativa teoriji izločitve je teorija sprejemanja različnosti in enakovrednosti vseh oblik življenja, ki se porajajo v naravi. Zelo preprosto!
Vanja Čibej
