Kvadratek
V odgovor mi podajo kvadrat,
v katerega naj bi se strpala.
Majhnost očitno sovpada z njimi.
Mesec dni obračam okvir njihove večnosti,
polnega referenc.
Ko sem končno znotraj utesnjujočih meja,
si zaželijo inovativnosti.
Podam jo.
Sedaj, zunaj kvadrata,
sem brez referenc in okvira.
Nadiham se mimobežnosti.
Zasmili se mi sam okvir,
poln simptomov,
le ovitih v znanje.
Kjer se smejiš z menoj
Tu je lepo.
Lepo je ob tebi.
Bilo bi lepo biti s teboj,
kadar se mi zahoče.
A vselej si, kjer sem.
Jočem le, ko ljubim
in ko se oddaljujem od trdnih tal.
Zato se veliko smejim.
Tresem se na točki preglednosti in žal mi je,
ko se pesek v peščeni uri hitro pretaka.
Rečeva si besedo ali dve.
Najino ovijeva v tišino objema,
kjer čakava na spontana sosledja
in ponovno na kraj,
kjer se smejiš z menoj.
Dobri ljudje
Ne sili me v rokovanja,
ker je pred roko bil pogled.
Ni potrebe po besedi,
ki se roditi ne želi.
Ni potrebe po vljudnosti,
če je želja le dokazovanje.
Veš, včasih preprosto vem.
Tišina ima svoje besede,
tiha žuborenja.
A, ko je zvokov preveč,
se pojavijo oni.
Dobri ljudje,
ki z drobno gesto stišajo pot.
Vse manj svoj
Zadnja beseda je življenje,
od katerega se poslavljaš in ki te sprejema.
Ko si prišel na svet,
si že govoril jezik frekvenc izven matrice,
ki je s tvojim rojstvom poskrbela,
da ostajaš majhen.
In ko si shodil, hodil in tekel,
si vstopal iz sobe v sobo,
iz stavbe v stavbo,
iz mesta v mesto,
iz države v državo.
Mislil si, da se s tem osvobajaš,
ker rasteš s spremenljivim svetom.
A svet te je oklenil in nagradil,
ker si postal vse manj svoj.
Avtorica: Tina Pegan
Prva beseda je bila pred mamo. Ekslibris. (2025)
***
O avtorici
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Besedilo: Tina Pegan
🗓️ December 2025

