Na svetovni dan poezije in na prvi pomladni dan se je v knjižnici v Izoli odvijal prav poseben večer. 

Ob prijetnih zvokih, ki jih je iz kitare izvabljal Elvis Šahbaz, smo ljubitelji lepe besede uživali ob poslušanju pesmi Dorine Beržan. Svoje pesmi piše v izolskem dialektu, katera govorica je še pred nekaj desetletji živahno odmevala v starem delu mesta, v mandraču in med ribiči, zdaj pa jo spodrivajo drugi jeziki, med drugim tudi italijanščina. Pesmi je v slovenščino prevedla avtorica sama, skupaj s Patricijo Kobal Sosič, ki je prav tako izolska pesnica in pisateljica. Pesmi sta z Dorino izmenični brali. 

Sama sem večkrat poslušala njene pesmi in čeprav nisem vseh besed razumela, so me vedno ganile Včasih nisem bila povsem prepričana ali zaradi nostalgije, ki me je preplavila in spomnila na svoje otroštvo, ali mehkobe in melodike samega dialekta, ali zaradi vsebine in čustev, ki jih je iz mene izvabila in navdihovala pri pisanju lastne poezije. Ob poslušanju pesmi, ki jih je odlično interpretirala Patricija Sosič Kobal, v mojem maternem jeziku, sem se prepričala, da njene pesmi zaobjemajo vse, kar sem napisala, in me prijetno presenetilo, da tudi v slovenščini zvenijo mehko, čustveno in globoko iskreno. 

V imenu knjižnice je pesniški večer otvorila in zaključila Erika Gregorič. Na njeno vprašanje, kdaj je napisala prvo pesem, je odgovorila, da v času, ko se je rodil njen prvi vnuk, pred nekaj več kot dvajsetimi leti. To vedno rada pove. Od takrat naprej jo je vselej gnala želja, da bi misli, ki so se ji porajale v dialektu, prenesla na papir. Po 40 letih se je vrnila iz Milana v rojstno Izolo, ko se ji je obudil spomin na jezik, ki ga je govorila njena mama. Snov za pesmi jemlje iz osebnih doživetij in predvsem občutkov, ki jih takrat doživlja. Rada se pošali iz same sebe in pove, da pesmi zapisuje na listke, ki jih velikokrat založi, a na srečo jih potem skoraj vse najde.

Pomislite, kakšno živahnost in duhovno bogastvo nosi v sebi! Rekla je še, da ima v mislih še veliko projektov in seveda ne ve, ali ji bo vse uspelo izvesti. Kolikor sem Dorino Beržan spoznala, ne mara sentimentalizma in vznesenih pohval, še manj pokroviteljskih, zato ne bom preveč pisarila o občudovanju, ki ga s svojo celostno podobo vzbuja pri meni in pri drugih, s svojo ekstravaganco, karizmo in s trenutno živo modro pobarvanimi lasmi, ker je hotela biti lepa na ta večer in za nas, ki smo jo prišli poslušat.

Mestna knjižnica Izola bo še letos izdala dvojezično zbirko njenih pesmi, v kateri bo nekaj tudi novejših pesmi. 

Vsem, Dorini Beržan, Patriciji Sosič Kobal, Elvisu Šahbasu in Eriki Gregorič iskrene čestitke za ta res posebno lep večer.