PTICA Z MODRIM REPOM (HAIBUN)
lesketajoč se sneg s prejšnjega stoletja
na površini zamrznjen uokvirja barvno vas
ptice utrujene od lakote objemajo gole veje
v vsej ledeni lepoti nam slika deviško zatiska oči
napihani sneg riše čipke okoli prepletenih vej
brazde po hribu slačijo še zadnje sončne žarke
sapa življenjske sile še komaj vleče tanko nit
kako preustvariti čisto zimo v plodnostno pomlad
le ptica z modrim repom samozavestno molči
ve – da bodo popolnoma gole veje znova obrodile
da bo kri pesnikovega stvarstva novo ljubezen tlakovala
in vsaka ledena solza se bo topila hitreje – kot se topi sneg
majhne barvne hiške so postale popolna zimska kulisa
samo občutek je – da so pod težo zasneženih streh
nekje v svojih majhnih sobanah prisotni še od strahu boječi ljudje
brez dimnikov ni ognjišča in rod je bos brez domačnosti topline
le ptica z modrim repom samozavestno molči
ve – da bodo popolnoma gole veje znova obrodile …
glava pod težo
drobna zrna so pogum
kamen modrosti
Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik
***
O avtorici
***
Haibun Ptica z modrim repom združuje meditativno prozo in zgoščen pesniški zaključek. V prvem delu avtorica izrisuje tiho zimsko pokrajino, v kateri se lepota zamrznjenega sveta prepleta z občutjem krhkosti življenja in človeške negotovosti. Sredi hladne, skoraj negibne slike narave se pojavi simbolna ptica z modrim repom – tih opazovalec, ki nosi vednost o ponovnem prebujanju in cikličnosti življenja.
Zaključni haiku zgosti celotno razpoloženje besedila: iz teže zime se rojeva pogum, iz tišine pa modrost. Pesem tako deluje kot kontemplativni zapis o potrpežljivosti narave in upanju, ki vztraja tudi v najhladnejšem času.
📍 Rubrika: Poezija&Proza
✍ Spremno besedilo: Spletni čas
🗓️ Marec 2026

