Puf-puf
Nadela si bom bele rokavice,
dolge do ramen,
da te ne bi mogla dotakniti —
niti s koščkom gole kože.
Še papa je rekel:
Kdo sem jaz,
da bi sodil?
Vsi se bomo razblinili,
kot dim iz elektronske cigarete.
Vanja Čibej
Ilustracija: Avtorsko delo (AI, po konceptu pesmi)
Puf-puf nosi kratko, a močno sporočilo, z globokim občutkom distance, osebne meje in razmisleka o minljivosti.
Občutenje pesmi »Puf-puf«
Pesem gradi hladno eleganco z zaščitnim mehanizmom: bele rokavice kot simbol nedostopnosti, odločena distanca med »jaz« in »ti«. A hkrati vsebuje tudi duhovno razsežnost – z omembo papeža in razblinjanjem v dim, kar pesem razširi od osebnega do univerzalnega. Senca ironije se prepleta z občutkom minljivosti: »Puf-puf« – in nas ni več.
Opis ilustracije
Bela satinasta pregrada, ki se spušča med bližino in distanco. Pesem Puf-puf odpira vprašanja dotika, telesnosti, krivde in razkroja, ne brez blage ironije. Odtujeni dotik se v verzih razkadi kot dim iz elektronske cigarete — sodba, ki je neizrečena, a vseeno obstaja. V tej miniaturi Vanja Čibej subtilno, a ostro izpiše sodobno nelagodje.
Žanr: Eksistencialna lirika z ironičnim podtonom
Pesem Puf-puf spada v žanr eksistencialne lirike, saj zgoščeno, a izrazito čustveno odpira temeljna vprašanja bivanja: kdo smo, kako (ne) sodimo druge, kako se oddaljujemo in razblinjamo. Uporaba vsakdanjih podob (elektronska cigareta, bele rokavice) in sklicevanje na sodobne reference (izjava papeža) umeščata pesem v sodobni poetični diskurz, ki niha med resnostjo in tiho ironijo. S tem se pesem navezuje tudi na postmoderno lirično držo, ki dvomi v avtoriteto, a obenem išče stik – četudi prek zavrnitve dotika.
📍 Rubrika: Črkologija – Jaz in čas
✍ Besedilo: Spletni čas
🗓️ Maj 2025
***
Deli z drugimi
👉Žanr: Poetična refleksija / eksistencialna lirika
