Nosilni dramatični kontrast Frelihovih del se kot naraven rezultat umetnikove impulzivnosti z intenzivno risarsko gesto sprošča v svetlobnih konfliktih in slikovitih prežemanjih črno-belih odtenkov. Ta impulzivnost avtorja očitno priganja k eruptivnim prijemom, kot bi s svojo mogočno roko odrival temno zlo in se bojeval za svetlobo, in prav v tej Frelihovi razpetosti med obojim in sintezi kontrastov se vedno na novo preraja in prepričljivo manifestira umetnikova likovna izraznost. 

Ustvarjalčeva poteza in temno-svetli kontrast se skozi umetnikov notranji pogled oblikujeta v glavnem v figuralne aluzije, pa tudi tihožitja in pogostejše krajinske vizije, dojete kot temačna rekviemska prizorišča, povezana z neindividualiziranim človekom, ki raste, se izgrajuje in razkraja, razživet predvsem v slikovitosti svoje likovne strukture.  

Frelihovi sunkovito porojeni liki kot vidna utelešenja človeških notranjih položajev, ki jih ustvarjalec intenzivno zaznamuje z njihovo telesno lego, so v osnovi eksistencialni in so vpeti v najboljše izročilo tovrstne slovenske ustvarjalnosti druge polovice 20. stoletja, v t. i. »Slovensko nadaljevanko«, segajočo od Jožefa Petkovška dalje prek Gabrijela Stupice in mlajših ustvarjalcev, kot je tovrstne razbolene umetnike na eni izmed svojih risb označil Janez Bernik. 

Milček Komelj, 2019