Vsi Frelihovi liki bolj ali manj govorijo o eni in isti človeški smrtni usodi, ki je v umetnikovih očeh obarvana z njegovo osebno prepoznavno ustvarjalno intenziteto. Njegovo značilno bitje je v svoji prvinskosti sprva označeno kot trpeč Človek-žival, v svojem koščenem anatomskem loku kot v mučilnici življenja prepuščen smrtnemu nelagodju in tragiki usode. Moški z ogromno dlanjo je v soočanju človeških dvojic lahko tudi teman zaščitnik življenjske krhkosti, ki jo zaznamuje ženska, ali morda le njen polaščevalec, a je vseskozi videti kot minljivo telo, ki je lahko mogočno kot emanacija življenjske energije, prekipevajoče v umetnikovih potezah; vendar ni nič manjši pričevalec nenehnega razkroja in v stanjih dinamičnega prehajanja v nadzemske sfere neuničljivega in smrti kljubujočega duha. 

Nekatere Frelihove figure so na meji med življenjem in smrtjo videti kot breznom prepuščena trupla ali na pot v onstranstvo čakajoča bitja, ponekod pa se iz zemeljske navzočnosti že sunkovito prebijajo v polet k posmrtnemu življenju. Dinamičnost, ki poji temelje umetnikovega svetlobnega kontrasta, večkrat stopnjuje tudi kompozicijska diagonala, v kateri se razkrajajoče se postave zaganjajo v nebo, v najnovejših delih pa se prerajajo v temne duše, kot bi bile izstreljene v svetlobni kozmos. 

Frelihovi trpini pogosto zbujajo misel na Križanega, nekatere kompozicije so celo aluzija na Kristusovo vstajenje ali na Križev pot, njihov kvišku leteči duh pa, izvijajoč se iz temnega in težkega telesa, ostaja še vedno teman, mračen in razbolen, kot bi neodrešena duša med telesno preobrazbo vsaj sprva še tavala in nosila s sabo še vso svojo temno zemeljsko težo, ki pa se polagoma že razblinja v zgolj duhovno atmosfero. V duhovnem ozračju takih podob je mogoče občutiti njihovo celotno likovno tkivo le še kot dinamiko luči in teme v zapletenem človeškem kompleksu življenja in smrti, snovi in duha. 

Milček Komelj, 2019