Fotografsko delo Remigia Grižoniča je vseskozi zelo premišljeno in tehtno izpeljano v cilju iskanja izpovedi, ki jo fotografski medij najbolje omogoča. Svetloba je temelj videnja, svetloba je temelj fotografije. Nekakšna svetlobna zgodba je vsekakor tudi izhodiščni temelj cikla podob, ki jih Remigio Grižonič postavlja tokrat pred publiko. Grižonič je izvrsten opazovalec okolja in v prostoru na podlagi objektivnega zastavlja svoj umetniški govor. 

Nesporno ima vezanost na avtohtono okolje pomembno vlogo pri oblikovanju njegovih izpovednih vsebin. Tako se tudi opus pričujočih enajstih fotografij motivično »odvija« v njegovem mestu, Izoli. V pregledu teh fotografij so zajete ozke ulice, nam znani urbani ambienti, ki pa so predstavljene v precej nenavadnem fotografskem reproduciranju. Na prvi pogled, bi rekli, da gre za zgrešeno, slabo izostreno, neuspelo fotografijo. Vendar vsekakor hitro odkrijemo, da Grižonič ne opušča lastnega izvedbenega perfekcionizma, ampak namerno prestopa določeno mejo pri kreaciji podobe. Namerna »pomoto« je način pridobivanja izpovednega namena, je izkrivljena dokumentarnost, ki v hoteno izgubljeni funkciji zastavlja novo. Grižonič skozi ustvarjalno poigravanje, predstavlja avtorsko optično ureditev, ki oplemeniti objektivno vidno in zasede vzporedno vsebino. Njegova sporočilnost prestopa racionalno, saj producira širše doživetje. Ustvarjalne discipline, ki vodijo do čustvenih stanj zavedanja so vsekakor karakteristika umetniškega dejanja. In Grižonič tu vztrajno eksperimentira in odkriva.
Kot rečeno, v slikah pred nami je upodobljena Izola, natančneje nekaj ulic oziroma trgov starega mestnega središča. Kljub temu, da gre za krajinskost so vse podobe opredeljene v vertikali. Podobe zajemajo ozek segment vidnega obzorja in njihova skupna značilnost je kompozicijska shema izraznih mas, ki je nekako navpično, »višinsko razpotegnjena«. Centralizirana simetrija v njih ustvarja uravnoteženo razmerje, ki s sredinskim vzdolžnim svetlobnim vrezom vizualnosti odpira pot in nakazuje usmeritev. Vertikalna svetlobna niša nalaga pripovedni zaplet in sporočilnost. V izraznem smislu sta tu odločujočega pomena svetlobni segment in kolorit. Vendar opazno nenavadna je v teh fotografijah omenjena neizostrenost, zamegljenost, časovno zamaknjena izpeljava teh fotografij. Lahko bi rekli, da realizem prestopa v abstrakcijo. In ravno ta avtorjev zavestni odklon od objektivnega nas zapelje v hoteno pripoved, kjer se združujejo vsebine historičnega, teritorialnega, osebnega, medčloveškega, resničnega, magičnega … Gotovo ime vse določeno intimno izvornost, saj odkriva občutje, nrav, namen in željo ustvarjalca. Vsekakor lahko tudi preprosto predstavljena fotografska preslikava okolja izjavlja s podobnimi vsebinami, vendar je avtorski »zamik resnice«, njegov »slikarski« poseg v teh podobah ključen. Pred nami so fotografske slike, ki z lastnimi optičnimi vrednostmi in svojstveno vizualno sugestibilnostjo odrejajo parametre razumevanja in doživetja. V celoti, kompleksno zajema cikel dodaten dinamični potek, ki v zaporedju posamičnih podob odpira določeno dimenzijo pripovedi. Tu se spontano nalaga nekakšen preplet vsebine: racionalno se prelije v čustveno in doživetje je izpolnjeno v atmosfero trenutka, okolja.
Praktično je avtorjevo delo usmerjeno v iskanje idealne svetlobe. Kljub navideznemu naključju tu ni vse povsem naključno. Utrinek resničnega, ki ga postavi v drugačno stanje in tu zastavi vzporedno pripoved ima predvsem poseben barvni karakter. Drugače rečeno, Remigio v veliki meri izrazno operira s koloritom. Idealno pastelno ujeta kromatska nastavitev je posledica naravnega svetlobnega dogodka pred sončnim zahodom. Skratka gre za svetlobo, ki se nahaja v nekakšni niši, »časovno-prostorskem lijaku« Zemeljskega vesoljnega življenja, ki jo mora fotograf natančno in pravočasno ujeti.
Časovna usoda prostora, doživetje v polsencah, lesketu, prebliskih, atmosferi abstraktnega, čudežnega se zgosti v stanje, kjer se ena zgodba prelije preko druge. Barve, mehki komplementarni prepleti, utrinki svetlobe, zamegljenost vodijo v gostoto izraza. Tu se vključuje še enigmatična igra simbolnega. Govor objektivnega se s simboli podaja preko obzorja resnice tu nastopa soočanja s preteklostjo, zavedanje sedanjosti, odkrivanje lepote … Optični okvir podobe, ki temelji na ambientalnosti zoženega zornega kota in razostreni sliki namensko odtujuje objektivnost. V nakazani navpičnici pogleda razširi vsebinski domet v polje prostora in časa. Vsekakor je Grižonič naklonjen razmišljanju o času, poteku dogajanja. Ukvarja se s časovnimi izseki, sekvencami, ki so hkrati sedanjost, preteklost in prihodnost v enem.
Kot rečeno Remigio Grižonič vsekakor zelo občutno doživlja okolje. Izolski ambient, ljudje, dogajanje je neskončno inspirativno polje ki ga poganja v izpoved. S fotografsko kamero v rokah jo razpleta iz podobe v podobo. Vsakič nas njegov izviren način preseneča. Vseskozi raziskuje v indikativnem samosvojem ustvarjalnem zagonu, ki pa verjetno še z daleč ni zaključen. 

Dejan Mehmedovič