Že zelo dolgo se nisem oglasila. Pa najbrž ni nobene škode, kajti urednica je zelo uvidevna, le vsake toliko me spomni, da bi bilo lepo, če bi še kaj napisala. Imam pa perfekten izgovor. V tem času sem se upokojila in upokojenci nimajo nikoli časa in vedno se jim nekam mudi. Res je tako! Pa sem si obljubila, da meni se ne bo nikoli več mudilo. Tako so se minute in ure, kaj kmalu spremenile v dneve in mesece. Zanimivo! Ko malo razmisliš, kaj si naredil v vsem tem času, ugotoviš, da bore malo. 

Kakorkoli že, tu smo. V penziji. Če nas ne bo napadel kakšen komet, tak iz vesolja ali pa drugačen, se nam ni bati. Za položnice in kruh imam, vsaj do dolgotrajne oskrbe, upam, da je do takrat še nekaj časa. V tem času je treba nekaj storiti in ne samo uživati v brezdelju – tako sem si rekla in in stopila v akcijo. Poletni meseci so  očitno “moji” in nekako mi je uspelo se potisniti v bolj aktivno preživljanje časa. Vsak večer kolesarim. Na plažo ne hodim več in v morju nisem plavala – ja, nekaj let bo ne, toda včasih se zgodijo pravi čudeži. Nekega dne tako kolesarim ob morju med Izolo in Koprom, kjer je zelo živahno. Ustavim se in sedem na klopco ter se zastrmim v morje, ko me popade neizmerna želja, da bi zaplavala proti Trstu. Počakala sem, da se stemni. Slekla sem se in kar v spodnjih hlačkah in modrcu zaplavala. Seveda nisem plavala proti Trstu, bolj sem se držala obale in plavala vzporedno z njo. Kakšen užitek je to bil, ne morem vam opisati?! Le kako sem lahko toliko časa preživela brez kopanja v morju!? Le kako sem pozabila, kako prijetno je občutiti svežino morja in lahkost ter gibljivost telesa, ki ti ga nudi le morska voda? Počutila sem se vitka kot kakšna morska deklica in tistega večera se mi je zdelo, da sem vsaj deset let mlajša in deset kilogramov lažja. Skratka, čudovito! 

Danes zvečer sem tudi plavala in domov sem se vrnila po 22. uri. Po plavanju skoraj vedno naredim še velik krog okoli našega mesteca. Ko sem tako kolesarila mimo marine, je v zraku zadišalo po sladoledu. Prav tak vaniljev vonj je bil kot v mojem otroštvu in ki ga dandanes ne vonjaš več tako pogosto, ker uporabljajo, za moj okus, vse preveč novih arom. Nato sem se peljala mimo bivše tovarne Droge. Danes so spet pražili kavo in vetrič je pihal ravno v pravo smer, da je bil zrak nasičen z njenim vonjem. Postala sem romantično razpoložena in prešinila me je misel, da bi pisala o vsem tem in še o čem drugem, ko dobim sporočilo od prijateljice, da se je vrnila z dopusta in da bo naslednji dan prišla po svoj kavovec. Aleluja! Oddahnila sem si! Samo še eno noč in nekaj ur jutrišnjega dopoldneva naj drobceno in krhko drevesce vzdrži na mojem balkonu, sem pomislila, kajti gojenje rož niso ravno moja odlika. Običajno nanje pozabim in jih premalo zalivam, ali pa preveč. Nikoli prav! Ta kavovec je namreč silno občutljiv, in ko mi je prijateljica najmanj stokrat ponovila, na kaj vse moram paziti, sem šla še sama preverit na Internet, kako naj ga negujem. Na moje veselje se kavovec dobro počuti v moji družbi in ni sledu, da bi se listi sušili. V desetih dneh je celo pognal šest novih listkov za pravo krošnjo. Rastlinica dobiva pravo drevesno obliko!

Pa če ni ta poletni čas očarljiv! Res ne vem, kaj je še bolj očarljivega?!