🔴  Generacija 1953 

Takrat smo imeli 23 let. Jaz sem bila v četrtem letniku DIF-a. Pred menoj je bil absolventski staž – leto največje svobode, največjih izzivov. Bila sem zaljubljena. Pravzaprav – ljubljena. Moj partner je bil štiri leta starejši, že zaposlen po koncu služenja vojaškega roka. Pred menoj sta bila diploma in iskanje prve službe. 

Brezskrbna leta. Absolventski izlet na Rodos. Absolventski ples, ki smo ga z vsem zanosom organizirali. Mi – zelo, zelo uspešna generacija difovcev. 

Bivala sem v študentskem domu v Rožni dolini, skupaj s sošolko iz gimnazije. In potem je streslo. Ne spomnim se točno, ob kateri uri. Potres. Tisti potres, ki je v sosednji Julijski krajini terjal vsaj 1000 žrtev. Tisti, ki je številne družine tudi pri nas – zlasti na Bovškem, v Breginju, kjer je bilo najhuje – prisilil v življenje v kontejnerjih. 

Spomnim se tudi močnega popotresnega sunka v septembru. Bila sem v avtu, torej na cesti, a sem ga čutila. Bilo je hudo. Jaz pa – mlada, polna življenja, tik pred diplomo, leto dni pred poroko. Nisem mogla pomagati. Zato sem živela dalje. 

Zelo dobro se spomnim tudi potresa v Skopju. In otrok – »beguncev« iz Skoja, ki so začasno našli zavetje v vrtcu v Solkanu. Moji skupini. Veliko smo se družili, stekla je lepa komunikacija, z nekaterimi sem si dopisovala še dolgo. Ja, takrat smo še pisali pisma. In bila so zelo dobrodošla. Oni v cirilici, jaz v latinici. Kljub razlikam smo se razumeli. Otroštvo ne pozna ovir. Vsaj moje jih ni. 

Bila sem športnica. Rada sem imela naravo. Rada sem – še posebej v gimnazijskih letih – zahajala na novogoriški stadion. Bil je nov, drugi v Sloveniji s tartansko podlago. Spomnim se prvega atletskega mitinga. Takrat sem že igrala odbojko, bila tudi trenerka, tik pred diplomo. Trenirali smo na tem stadionu za Igre brez meja na Portugalskem. Leta 1978. Takrat sem že poučevala na Srednji lesarski šoli. Bila sem članica ekipe Nove Gorice.

Nepozabno doživetje v Cascaisu. Krasna srečanja, prijateljstva, ki so ostala tudi po koncu iger.

Napisano takoj po premieri … in dokončano danes? Recimo.

Naslednji dan je bil Giro d’Italia. Spravil me je v hudo žalost. Takrat sem tudi pisala – o blišču in bedi spektaklov. Igre in kruh! Zaradi teh vprašanj nisem dokončala zapisa o letu 1976. Spektakel, predstava, ki me ni pustila ravnodušne.

V meni se je porodilo vprašanje:
»Koliko taka zadeva stane? Koliko ljudi sodeluje? In koliko je na drugi strani sveta sirot, žrtev, lačnih, žejnih …?«

To vprašanje se je rodilo po Giru – dan po premieri predstave 1976 na novogoriškem stadionu.

Leto zatem – 1977. Amfiteater SNG Nova Gorica. Datum: 28. 6. 2025.
Tistega leta sva si izrekla usodni, DA. Midva. V dobrem in slabem, do konca. Do bridkega konca. Do smrti, ki to ni. Na Valentinovo 2016.

Tistega leta so se po svetu dogajale čudne smrti. Čudni dogodki. Lepi in grdi. V prostoru in času. Tomiju je uspel še en projekt – ujet trenutek na polovici.

Videla sem 1976 in 1977. Oba super. Oba dodelana v nulo. Obujata spomine – lepe, manj lepe, grde, hude, travmatične in – trigantske. Tudi prav.

Če kdo čuti to preteklost – ki je morda na srečo mimo, morda na nesrečo – potem jo čutim jaz. Moja malenkost.

Tudi sinoči. Zgodbe, ki sem jih slišala, so se naplavile kot reka. Zgodile so se, zvrstile pred množično publiko. Krute, lepe, resnične. Zgodbe ljudi ob Soči. Tu in onkraj takratne meje. Tu in onkraj utvar. Beyond illusion!

In ko se zgodi KONEC, ko se na odru pojavi Lado Leskovar, večni popevkar, ki nas odpelje v čas pred 60 leti … in mi podari vrtnico … jaz pa njemu objem – takrat ne morem drugače, kot da sem srečna.

Po dnevu obtožb po občutku krivde, da nisem takšna, kot bi drugi želeli. Da mislim nase. Da nimam dovolj empatije. Bla bla bla … Obliž na rano.

Še objem s Tomijem: »Fejst je, da ste z nami.«

In objem z Guidom (ali kakorkoli že), profesionalnim fotografom iz Toskane, ki mi je dal steklenico vode in zame skrbel že pri 1976:
»See you in July, ok?«
OK!

Odbrzim na Belem konjičku v objem mojega Maurota.
Z vetrom v laseh in vrtnico v dlaneh.
Pod zvezdnatim nebom in luno, ki se mi nagajivo smeji.

NAJ ŽIVI ŽIVLJENJE!

(Opomba: »Beli konjiček« je njen motorni skuter, »Mauro« pa njeno stanovanje.)