V majhnem vrtcu je živela deklica Ana, stara pet let. Vsak dan je tekala po vrtčevskem igrišču in se igrala s prijatelji. A Ana je doživljala nekaj posebnega – njene sanje so bile tako žive, da se jih je zjutraj vedno dobro spomnila. 

Nekega dne je Ana v sanjah vstopila v gozd, poln dreves, ki so svetila v različnih barvah. Slišala je smeh in ugotovila, da ji sledijo prav posebna bitja – majhne modre želve in svetleče zvezdice. Ko je hodila po mehki travi, je slišala šepet, ki jo je klical po imenu.

“Kdo si?” je vprašala Ana v sanjah.

“Jaz sem Kazumi,” je odgovoril glas, a Kazumija ni mogla videti, le čutila je njegovo prisotnost. “Tukaj sem, da te vodim skozi tvoje sanje in ti pomagam razumeti svet okoli sebe. Sanje so tvoje igrišče, kjer lahko spoznaš, kaj je resnično in kaj se skriva v tvoji domišljiji.”

Ana je skakljala po travi, se pogovarjala z modrimi želvami in si želela, da bi vse to lahko pripovedovala prijateljem. A Kazumi ji je rekel, da so nekatere stvari samo njene in jih lahko nosi s seboj, kadar koli si zaželi – tako kot knjigo ali igračo. Lahko jih pove ali pa tudi ne!

Ko se je naslednje jutro zbudila, je Ana vedela, da je sanjala nekaj posebnega. Vse, kar je doživela, ji je dalo pogum, da se je veselila novega dneva v vrtcu, kjer bo s prijatelji raziskovala svet. Prav kmalu pa jo bo čakala nova dogodivščina – prva šola.