Blu je čutil, kako se je vse v njem začelo spreminjati. Njegovo srce je bilo polno novih občutkov in razumevanja, ki jih prej ni poznal. Sanje so postale nekaj posebnega, nekaj, kar je presegalo vsakdanje meje. Pogledal je Kazumija in se počasi odpravil nazaj po poti, ki se je pred njim znova ovijala v mavrične barve.

A nekaj je bilo drugače. Pot je bila zdaj še svetlejša, vse okoli njega še bolj živahno. Metulji so plesali ob njem, njihova krila pa so ustvarjala drobne svetlobne kroge, ki so se razpršili kot nežne iskrice. Blu je zaprl oči in se poglobil v občutek miru, ki ga je preplavil. Vse je bilo tako, kot mora biti. A kljub temu je vedel, da se mora še veliko naučiti.

Kazumi je stopil zraven in rekel: »Vidim, da si začel razumeti, Blu. Toda pot, po kateri hodiš, še ni končana. Če želiš resnično odkriti, kaj te čaka, moraš iti naprej. Toda tokrat ne boš iskal le odgovora. Poglej z drugimi očmi in občuti s srcem, kar ti sanje ponujajo.«

Blu je pogledal Kazumija in začutil, da so besede, ki jih je izgovoril, nosile globlji pomen. »Kaj pomeni iti naprej?« je vprašal.

Kazumi je rahlo prikimal. »Tvoje sanje se bodo spreminjale, Blu. Včasih bodo temne, včasih svetle, a vse to je del tvoje poti. Pomembno je, da slediš svojemu notranjemu občutku. Ko boš to storil, boš začel razumeti vse, kar je pred teboj.«

Blu je globoko vdihnil, ko je začutil, da je pripravljen na naslednji korak. Kljub vsemu, kar je že izkusil, je vedel, da je pred njim še mnogo več. Pot je bila odprta, ne le pred njim, temveč tudi v njem samem.

Tujec, ki je še vedno lebdel med mavričnimi barvami, je v trenutku izginil, kot bi bil del vetra, ki se je dvignil v zrak. Blu je pogledal Kazumija in se nasmehnil. »Grem.«

Kazumi ga je prijazno potrepljal po rami. »Vedno boš našel svojo pot, Blu. Pomembno je, da se nikoli ne prenehaš spraševati in iskati. Vse, kar se zgodi, je del tvoje zgodbe.«

Blu je naredil korak naprej, njegovo srce pa je bilo polno novih misli, novih vprašanj in prepričanja, da je pot pred njim vedno polna možnosti.