Slovenija včeraj, danes, jutri, Ksenija Zmagaj

📚  Žanr

Besedilo je po tonu in slogu esej – izrazito osebna refleksija o slovenski družbi, državi in identiteti. Ni čista publicistika, ker ni faktografsko, ampak bolj refleksivna, retorična črtica / esejistična kolumna.


Kratek uvod

V nadaljevanju objavljamo razmišljanje Ksenije Zmagaj o Sloveniji včeraj, danes in jutri. Avtorica skozi osebno refleksijo odpira vprašanja narodne samopodobe, vrednot in poti, ki smo jo kot družba ubrali po osamosvojitvi. 

Slovenija včeraj, danes, jutri

Ksenija Zmagaj

Ker so razmere, dejstva in tehtni razlogi za to, je danes čas, da spregovorimo in govorimo o razmerah v naši družbi, o stanju duha in o razmisleku o tem, kje smo, kdo smo in kam gremo.
Čas je, da se kot narod zazremo vase in s samorefleksijo priznamo sebi in drugim lastne napake in zablode, ki so nas kot državo in narod pripeljale v razmere in stanje duha, v kakršnem smo in je naša družba.

Vprašati se moramo, kaj za vraga in kje, kdaj je šlo vse narobe in v nepravo smer, da smo danes kot narod in država v stanju in situaciji, ko se zdi, da iz težav, zablod in stranpoti od tega, kar kot narod, državljani, posamezniki, družba v celoti smo, ne moremo.

Neizpodbitno dejstvo je, da je šlo vse preveč stvari v napačno smer in narobe že kaj kmalu po osamosvojitvi. Vsesplošno navdušenje, vzhičenje in veselje nad tem dejstvom, da smo samostojna država, nas je spravilo v situacijo, zaradi katere nam je bil onemogočen jasen premislek, prave odločitve na pravem mestu, vpogled vase, v to, kaj in kako v danih okoliščinah ravnati sebi v prid, sebi v ponos in dostojanstvo – tako, da bi nam kot narodu, družbi, državi danes lahko z mirno vestjo, zadovoljstvom in brez slabe vesti pogledali v srce in dušo.

Po osamosvojitvi nismo bili sposobni ne samorefleksije, ne trezne presoje, ne dogovornih, treznih in premišljenih dejanj, še manj razmisleka in še manj vedenja ter zavedanja o tem, kam in kako naprej. Dejstvo, da smo samostojna, neodvisna, svobodna, novonastala država in družba, nam je zameglilo razum do te mere, da smo že takoj na začetku nove in komaj nastale države, opiti od navdušenja, sreče … zašli s prave poti.

Dejstvo je, da smo pijani od svobode in samostojnosti zabredli na stranpoti, ki so že kmalu po prvih zgrešenih korakih mlade države v družbi terjale preštevilne stiske, zablode, zmote, osebne tragedije, preštevilne samomore, stiske in težave ljudi, ki so bili žrtve novonastalih razmer. Omama od pohlepa, lakote, uspeha in priložnosti biti nekaj, kar do tedaj nismo nikoli – ne kot narod, ne kot družba in posamezniki – nam je zameglila kolektivni razum, vest in presojo. Pijani od vrednot kapitalistične vizije družbene ureditve in bistva ter samopodobe, nuje po biti kot tuji in drugi sosednji narodi in države, smo brezglavo v tropu drveli v naročje sveta, ki mu vlada pohlep, laž in prevara, dobiček za vsako ceno – preko vseh trupel in žrtev, vseh, ki mislijo drugače, po svoje in s svojo glavo, drugače od uradne politike in uradne smeri, toka in vzrokov ter posledic napačnih presoj in odločitev.

In kje smo danes? Na robu, na dnu, takorekoč ujeti v lastno past, vedno manj svobodni, vedno manj samostojni, vedno manj sami sebi zvesti in zavedeni s tujimi vrednotami, vrednostnimi sistemi in grenkim, bridkim spoznanjem, da nam stvari uhajajo iz rok in izpod nadzora. Vedno bolj nas obvladuje nekoč tuji svet pravil in logike, vrednostnih sistemov, … ki nam nekoč, nedavno, niso bili niti lastni, niti blizu, niti nam niso bili všeč. Danes smo v stanju, ko se vse bolj zavedamo zablode, ko se sprašujemo – družba in posamezniki – kje, za vraga in kdaj nam je spodletelo, da smo danes tu, kjer smo. Goli in bosi pred ogledalom lastne duše, goli kot cesar, ki je nag.

Nismo več niti neodvisni, niti samostojni, niti srečni, niti vsi siti – daleč od tega. Revščina je realnost, pred katero si vse politične oblasti zakrivajo oči. Je nočejo videti, ne priznati, še najmanj pa imeti z njo opravka. Število tako revnih in nesrečnih ljudi v državi pa raste premosorazmerno z dobičkom, profitom, s surovo brezbrižnostjo kapitala in njegove logike – strmo in neprekinjeno dalje, vedno bolj in bolj v nepravo, napačno smer. Stran od človeka, stran od oči, od srca, od duše, od resnice, stran od tega, kar smo bili in smo – Ljudje.

Danes sta družba in država v slepi ulici, na brezpotju, v krču, v stiski pred samo seboj, pred dejstvom preteklih napačnih odločitev, napačnih rešitev, napačne poti. Nekje na poti smo izgubili sebe, da danes vse preveč, vsepovsod, preveč ljudi, državljanov ni več nič več to, kar so, to, kar je družba kot celota bila. Postali smo tuji sebi in svojemu bistvu – oropani, ogoljufani, izvotljeni, izgubljeni in v slepi ulici.

Kaj in kako naprej?
Znova se bo potrebno in nujno zazreti vase, v svoje bistvo, vse do dna svojega obstoja, do korenin. S preudarnim razmislekom naj se narod, družba, država, posameznik, sleherni izmed nas zazre vase, se vpraša, kdo in kaj smo, kako hočemo in zmoremo ponovno prevrednotiti vse zgrešene vrednostne sisteme, ki nam niso lastni in so nam bili podtaknjeni, vsiljeni s tujo logiko in tujim načinom razmišljanja o tem, kaj in kakšne so sanje.

Danes se moramo vprašati, kaj in kdo sploh še smo, kaj hočemo biti in ostati, po kakšni in kateri poti hočemo naprej, kaj si želimo za naše otroke, potomce, za preživetje naroda, družbe, države – preden vrag odnese in odplakne vse, kar smo. V svojem bistvu smo globoko v sebi sami sebi vest, resnica, pravica in zaveza biti kot posameznik, družba, država, predvsem Človek in Ljudje. Naj bo naša zaveza, da to tudi ostanemo – za naše zanamce, naše otroke, naslednje rodove, vseh nas, ki še v srcu dobro mislimo.

Prvi koraki številnih posameznikov in skupin ljudi, ki nas s svojim razmišljanjem in dejanji vodijo v pravo smer, so že med nami. Naj jih bo takih in tem enakih vse več in več – vse do prave, resnične zmage nas samih nad seboj.

***

📍 Rubrika: Ksenijina črkologija
Besedilo:  Ksenija Zmagaj in Spletni čas
🗓️ Junij 2025 


Deli z drugimi

🎭 Žanr: družbenokritični esej