ŠTRBONCELJ

Iztok Geister

»Kaj so štrbonclji?« S temi besedami pričenja Ivan Cankar X. poglavje svoje knjige Moje Življenje in nadaljuje: »Jaz jim ne vem učenega imena. Štrbonclji so tiste zgodnje, modrikaste, nadvse sladke in tako drobne slive, da včasih niso večje od trnovk in da jih stisneš po dvanajst v eno pest. Zdaj imam rajši jabolka in breskve, v onih dneh, idealov polnih, pa so bili štrbonclji sad paradiža. Ah, bili so mi Evin sad, začetek greha in pogubljenja. Naklatil sem jih bil zvrhano perišče, in ko sem za plotom, v senci varuhinji, pozobal vse do kraja, sem jim zložil pesem na čast.«

Štrboncelj, staro ime, ki marsikaj obeta. Ime drevesa, ki so ga botanične knjige moje generacije prezrle. Mala flora Slovenije, niti prva iz leta 1969 niti četrta razširjena izdaja iz leta 2007 tega imena ne omenjata. Njegovo učeno ime je Prunus cerasifera. V Mali flori iz leta 2007 najdemo drugačno ime: mirobalana. Opis štrbonclja tu seveda ni prav nič cankarjanski, pač pa redkobeseden in po pravilih, ki veljajo za botanični ključ. V poljudni knjigi Drevesa (Lanzara in Pizzetti) pa je z imenom mirobalanovec opisano neko povsem drugo drevo z znanstvenim imenom Terminalia catappa. Tudi opis ploda: »zelenkasta ali rdečkasta jagoda, dolga okoli 5 cm, nekoliko spominja na mandelj« potrjuje, da gre za drugo vrsto sadeža. Ker je to drevo razširjeno v tropih, se najprej poglobim v stare potopise.

John Huyghen van Linschoten v svojem Itineraro s konca 16. stoletja, v katerem popisuje popotovanje po Indiji, namenja 82. poglavje mirobalanam. Imenuje jih sicer mirabolane, kakor so jih imenovali arabski viri (Yuhanna Ibn Masuyah v 9. stoletju), saj pred prevodi Avicene in Serapiona ta droga, kakor so sadež takrat pojmovali, v Evropi ni bila poznana. Starogrško ime mirobalan so namreč Arabci popačili v mirabolana. Linschoten pravi, da je poznanih pet sort in jih tudi skopo opiše. Citronos, pravi, so okrogle in čistijo žolč, Emblicos so tudi zelene, ko so zrele in v rabi za boljši tek, Resonualle so osemroge, Bellericos okrogle, Quebulus so nekolikanj podolgovate, zaokrožene z bodicami. Drevesa so podobna slivovim, vsaka z drugačnim listjem. Plodovi pa so bolj oglati in okrogli, z okusom po nezrelih slivah.

Temu opisu sledi v knjigi bolj poznavalski opis mirabolan izpod peresa slovitega zdravnika Bernarda ten Broecke znanega kot Paludanus (kar je latinski ekvivalent njegovega priimka). »Vseh od teh pet sort so k nam iz Indije prinesene posušene, nekatere v slanici, druge v sladkorju. Prve s imenujemo Citrinas ali Flauas, to so rumene mirabolane z nekaj zelenila, zaprte in trde, lepljive z debelo lupino. Čistijo žolč in so dobre proti malariji in drugim vročicam in vročekrvnosti. Druge imenujemo Indus: bolj ko so črne bolje čistijo žolč, še posebno črni žolč, so dobre proti tresenju okončin, povzročajo lepo barvo kože in odganjajo žalost. Tretje se imenujejo Cepule ali Chebulae, večje ko so, boljše so, črnikaste in nekoliko rdečkaste, težke in v vodi toneče, čistijo zariplost, ostrijo pamet in jasnijo pogled. Konzervirane v sladkorju in medu, krepijo in čistijo želodec, zdravijo vodenico in so dobre proti mrzlici, vračajo tek in pomagajo prebavi. Četrte imenujemo Emblicas in pete Bellaricus učinkujejo kot prej omenjene. Čistijo telo sluzavosti, posebno možgane, ledvice in želodec, krepijo srce, vračajo tek in lajšajo bruhanje. Emblice uživamo tudi konzervirane. Vsi ti sadeži odvajajo, toda drugače kot droge tudi vlečejo skupaj, potiskujoč ven kar je v udih. Kdor bi rad o tem vedel kaj več, naj bere Mattiollija in Garcijo de Orta in druge.« Paludanus je to razlago povzel po Garciji de Orta, ki je deloval v Indiji, kjer je bilo leta 1563 v Goi natisnjeno njegovo danes edino poznano delo Coloquios dos simples e drogas he cousas medicinais da India ( v latinščino ga je prevedel Carolus Clusius).

Danes je poznanih enajst vrst mirabalanovca Terminalia, od teh je užitnih pet : T. angustifolia, T. catappe, T. bellirica, T. chebula in T. travancorensis. V sanskrtu se drevo imenuje bibhitaka (kar pomeni neustrašen); domačini se ga izogibljejo, kdor sedi v senci tega drevesa naj bi bil obseden z duhovi. Sorta emblica, ali kisla mirobalana, kakor so jo klasično imenovali vse do 19. stoletja, Terminalia emblica je danes poznana kot indijska kosmulja Phyllanthus emblica.

Štrbonecelj cveti zelo zgodaj spomladi, kmalu za mandljem in marelico, malo pred ozelenitvijo. Cvetovi so beli z rahlim rožnatim nadahom in prijetnega vonja. Listi so zgoraj temno zeleni in bleščeči, spodaj pa svetlejši in motni. Dva do tri cente veliki okrogli koščičasti plodovi so mareličnorumene, češnjevordeče ali slivovomodre barve. Prvotna domovina štrbonclja je jugovzhodna Evropa in zahodna Azija, zato ga v stari Indiji nisi poznali. Zmešnjavo pri imenovanju so povzročili Angleži, ki so vrsto Prunus cerasifora imenovali cherry plum in myrobalan plum. Nemci jo imenujejo češnjeva sliva Kirschpflaume ali turška češnja Turkenkirsche, pa tudi mirabolana Myrobalane. Danes je razširjen marsikje po Evropi, sem ter tja tudi v severni Ameriki in ponekod v Avstraliji. Zaradi zgodnjega cvetenja in bogatega obroda je marsikje priljubljeno vrtno in parkovno drevo. Znanih je tudi več kultiviranih različic z rožnatimi cvetovi in temnordečim listjem. Najbolj znana je Pissardi, s komecialnim imenom Atropurpurea, ali po domače pisardovka, s tri centimetrski plodovi, ki je bila leta 1880 prinesena iz Perzije in je pravzaprav podvrsta štrbonclja. Vse druge so vzgojene v Evropi, nekatere, kot Nigra leta 1910 v ZDA. Ta sorta je priljubljena zaradi tega, ker ohrani temnordeče listje skozi vse vegetacijsko obdobje, medtem ko pri drugih sptva rdeče listje kasneje pozeleni.

S tem pa zanimivih jezikovnih vprašanj še ni konec, saj je znana tudi slivi zelo podobna vrsta sadnega drevesa botanično imenovanega cibora Prunus institia. Slovensko ime izhaja iz nemškega Ziberl, ki pa je le ena izmed številnih nemškošvicarskoavstrijskih različic tega imena. Prva ciboro v pisnih virih (Physica: liber subtilitatum diversarum natuirarum creaturarum) omenja Hildegarda, znamenita opatinja iz Bigna. Včasih so jo imeli za podvrsto slive Prunus domestica institia, v anglosaksonskem govornem območju jo imenuje damson ali damaščanska sliva, povzeto po latinskem izročilu (prunum damascenum). Pri nas so v rabi različna ljudska imen kot so ringlo, renkloda, rdeča sliva, trnoselj in še kaj bi se našlo. Kultivirane sorte imajo tudi posebna imena, tako navaja Pleteršnik za sorto ‘mirabelle’ ime francoska cibora. Izvor cibore naj bi bil nejasen, po eni domnevi naj bi šlo za naravno križanje med črnim trnom Prunus spinosa in štrboncljem, po drugi pa naj bi šlo le za mutacijo črnega trna. Plod je jajčast ali hruškast, zrel rumen ali vijoličastordeč ali indikastoškrlaten, kar naj bi vendarle bilo znamenje, da imel prste vmes tudi štrboncelj. Med sladokusci je zaradi okusa po mandeljnih zelo čislano žganje iz cibor, v švicarskonemški kuhinji pa tudi slaščica imenovana Zyberlisrturm.

Seveda ob vseh teh imenih ne gre prezreti tudi pri nas včasih slišanega imena mirabela, pridržanega za rumeno slivo Prunus domestica syriaca, torej sirsko podvrsto slive. V francoski Loreni jih na leto pridelajo 15 tisoč ton z geografsko zaščitenim poreklom (mirabelle de Lorraine), kar je 80% svetovnega obroda.

Štrboncelj gosti gosenice, ki se prehranjujejo tudi z listi črnega trna kot tudi drugih rastlin iz rodu sliv. Poznanih je vsaj šestnajst različnih vrst dnevnih in nočnih metuljev. Naj omenim le tri najbolj markantne: jadralca Iphiclides podalirius, lepega brezarja Thecla betulae in slivovega repkarja Satyrium pruni, ki s svojo barvitostjo in virtuoznostjo razveseljujejo tudi nepoznavalce. V primerjavi s temi živahnimi podnevniki, ponočnjaki podnevi čemijo na spodnji strani lista ali na deblu, le redko najdemo katerega tudi na vrhnji strani lista in takrat se upravičeno čudimo njegovi pretanjeni lepoti.

Že Fran Erjavec v devetnajstem stoletju omenja tudi dva hrošča rilčkarja, slivodera Rhynchites cupreus in slivotoča Magdalis pruni, seveda v duhu svojega časa kot škodljivca na slivah. Prisluhnimo njegovi tenkočutni pripovedi: »Zelene, na pol dorasle češplje, slive in črešnje, v nekaterih letih močno padajo z drevja. Naš kmet pripisuje to navadno kakej »rosi« in pusti olovke ali otenke – tako se namreč po raznih krajih imenuje to nezrelo, prerano odpadlo sadje – ležati na tleh, da zgnijo. Se ve, da se mu niti ne sanja, da v teh odpadkih živi zalega neprijatelja, ki mu je te češplje in črešnje pometal na tla v hrano svojim mladičem. Ako bi bil pobral kak otenek in ga razklal, našel bi bil v njem črvička, ki blizu šest tednov živi v tej gnilobi in se potem zabode v zemljo. A na vzpomlad pride zopet iz zemlje izpremenjen v lepega hroščka rilčkarja.

Poglejmo hrošča, kaj počenja na drevji. Vede se, kakor drugi njegovi malopridni sorodniki. Gloje popke, obgrizuje brstje in mladike in naposled se plodi. Kmalu potem ima samica opraviti okoli mladega sada. Na pol mu pregrizne petljo, potem gre na sad in zvrta vanj jamico, v katero položi jajce in je potisne do dna. Tenke kožice nad jamico ni odgriznila, temveč jo je le privzdignila, in ko je jajce shranjeno, pritisne jo zopet na jamico. Zdaj gre nazaj k petlji in jo odgrizne popolnoma ali pa jo pusti viseti na tenkej nitki, tako, da jo vsak vetrič vrže na zemljo.«

Pticam vabljivi štrboncljevi plodovi ne teknejo nič manj kot črnotrnjevi. Večje vrst ptic pevk, kakršni so drozgi, goltajo cele sadeže, manjše, kakršne so penice, objedajo plod do koščice, dlesk pa mesnati del zavrže in s kot klešče močnim kljunom stre koščico, ki vsebuje za ljudi strupeno jedrce. Z otinki in zrelimi odpadlimi sadeži se ponoči sladkajo ježi, podlasice in kune, ob vodah tudi tukalice in nutrije, podnevi pa tudi različne vrste metuljev, ki jih privlači vonj gnijoče sadja.

Ne sladkajo pa se samo metulji, hrošči, ptice in sesalci. Plodovi so uporabni za marmelade in džeme, čeprav je meso tako kot pri drnuljah težko ločiti od koščice. Kdor ljubi trpek okus, mu bo všeč tudi sadni sok. Renesančni pisec in frančiškanski menih Francois Rabelais v svojem znamenitem romanu Gargantua in Pantagruel iz leta 1532 omenja tudi štrbonclje, poslovenjene (v sicer izjemnem prevodu Branka Madžareviča) kot mirobolane, namesto jezikovno pravilno mirobalane ali vsaj srednjeveško popačeno mirabolane. Sadežem (v slovenskem prevodu moškega spola) pripisuje takrat očitno splošno priznano spolno dražečo moč: »In neka mlada Korinčanka mi je prinesla piskrc afrodizijskih mirobolanov, po njihovo pripravljenih …«. Sladkotrpek sad je cenjen tudi v kulinariki, po uporabi štrbonclja slovi še posebno gruzijska kuhinja, kjer poznajo tkemali omako, kharcho juho in dušeno jed chakapuli. V Turčiji pa so cenjeni tudi nezreli zeleni plodovi, ki jih na tržnicah prodajajo kot can erigi.

In dandanašnji, kako se piše štrbonclju, ki je v starem veku s svojo trpkostjo hranil staroselce, v srednjem veku kmečkim gospodinjstvom sladkal življenje in novem veku urbanim srenjam lepšal sprehode? Kar naenkrat, potem ko so ga Rimljani bili raznesli po Evropi in smo ga v zadnjih sto letih v žlahtniteljski vnemi popestrili z všečnimi vrtnarskimi domislicami, naj bi po prepričanju samozvanih okoljskih ozaveščencev spoznan za »našo naravo« ogrožajoče bitje. V letaku mestne občine ljubljanske,’zelene prestolnice’, beremo, kar so zapisali univerzitetni botaniki v projektu Applause: »Mlada drevesa izruvamo, večja posekamo ali požagamo, po potrebi ta postopek ponovimo«. Zakaj? Zato, ker je »naravovarstvena» nevladna organizacija uvrstila med drugimi tudi to drevesno vrst med invazivne rastline in s tem na spisek za iztrebljanje. Štrboncelj bodisi da raste gojeno po vrtovih in parkih bodisi da raste podivjano v suburbanih okoljih ali v divjini v ničemer ne ogroža domorodne flore. Prav nasprotno, pestri in bogati jo, kot se da slutiti iz tukaj povedanega. In kot da to etnično zavržno prepričanje iztrebljevalcev ne bi bilo dovolj, si dovoljujejo celo sprevrženo osladnost, ko zapišejo »če rastlino odstranjujemo v času polnega obroda, lahko njene prijetno sladke plodove uživamo presne ali predelane v marmelado, džem ali sadni sok,« kot da plodov ne bi mogli obrati z rastočega drevesa, kar je ne samo naravna ampak tudi kulturna veščina tisočletnega sožitja z rastlinskim svetom. Seveda si ob tem ne gre zatiskati oči, da ima to pogromaštvo zaslombo v okoljski direktivi evropske skupnosti, ki takšno etnično čiščenje tudi financira. V razmerah cenenega okoljskega enoumja nastaja težko popravljiva moralna škoda, saj so z očiščevalno kampanjo indoktrinirani okoljski učni programi v naših šolah, kjer učenci že tekmujejo kdo bo populil več rastlin s ‘črne liste’.

Zato ne bo odveč, če se vrnemo k Cankarju, ki je tudi napisal: «Tako se je bila pričela moja pismarska pot. Ne spominjam se več, kako da sem bil štrbonclje rimal; a zdeli so se mi rimanja vredni in rimal sem jih. Snov ni bila poetična, vsaj ne po nazorih in naukih poetov samih. Ali mlad človek je nepokvarjen in ne opeva Lavre, ki je ne pozna, temveč štrbonclje, ki jih ljubi. Šele kasneje, ko oblati človeka življenje, ko ga zastrupi hinavščina, začne zaradi tolažbe lagati samemu sebi ter opevati Lavro, kadar si poželi štrboncljev«