UVID 

nožni prsti 
gibko plavajo 
po mirni gladini 
črnega jezera 

okna v pomolu 
napeljujejo k skušnjavi 
globoke skrivnosti – 
kako velik 
je prepad med nami 

najgloblji smisel 
z vdrtimi očmi 
ne zmore bresti po vodi 
ko pljuska visoko čez kolena

ROZINE

sladki spomini 
se sušijo 
kot na nitke 
narezane rozine 

diši v kotu sobe 
ob topli krušni peči 
mehki akordi 
povzdigujejo misel 

praznik je 

POSTREŽENI 

dvignila se je nora prašna meglica 
drzni konji bijejo s kopiti ob tla 
nemirno odštevajo začaran krog 
in črno grivo stresajo na vse strani 

ljudje ponikajo ob preširoki cesti 
v globini podhodov izgubljenih sanj 
oslepljeni od premočnega sonca 
in omamljeni od predolgega upanja 

niso vsi povabljeni na tujo gostijo 
dolge kompozicije miz in stolov 
dane na prazen čakalni seznam 
so prirejene za čustveni recital 

LEŠČERBA 

zamolkla luč brli
pred vhodom v rajski kraj 
belina snega kot volna 
boža kožo na podplatih 

narisala si je lučke kresnice 
da plešejo po večernih vrtincih 
lahkotno skozi neomejeno 
močno ugodje  trajanja bivanja 

noč skozi dan vidi 
brez globljih spoznanj 

vse več je suhega listja 
na koncu ostane vsak sam

OMET 

zvila se je v dve slabo prožni gubi 
prepognjena kot star bankovec –
objokana se je še mesečini smilila 
da je srebrila krošnje dreves za hišo 

krivica se rada sprehaja po vseh kotih 
in duh po zatohlem se globoko zaje 
v stene prepletene z njeno prisotnostjo 
izgubljena leta kljuvajo v že odpadli omet

VITRINA 

vinska trta 
poganja korenine 
pričakovano in odločno 
na nasprotni breg 

brezlistne vitice 
brez opore 
prepuščene vetru 
so gole in izpostavljene

predolgo ogrožanje habitata 
v nerazumevanju sobivanja 
peha na koncu 
vse v prepad

Klavdija KIA Zbičajnik Plevnik