1991 

Bele noči in črni dnevi. 
Dnevi dolgih nožev 
Jugoslavije ni več, ni je, zdaj gre za Slovenijo! Odmeva iz slepega očesa televizije. 
V naselju Murgle rdeče podgane prihajajo iz kanalizacije. Iščejo drugo barvo šminke. Komunisti jočejo na svojih kongresih, zavedajo se, da je njihov čas potekel. 
Ne čujem dobroooo …! Odmeva krik iz juga. 
Narodni junak desetar, ki je nekoč pešačil vse od Ljubljane do Jajca peš po poteh Avnoja-a si je na srajco prišil številko 1. 
Trgovina z orožjem poteka noč in dan, bankovci potujejo v kovčkih. 
Trgovina z življenji je v pripravi. 
Vse je pripravljeno na klanje. 
Kralj maršal brez ene noge spi odet v marmor. 
Kdo ga bo nasledil v Noriškem kraljestvu?! 
Zgodovina je samo kulisa, človek se iz nje ničesar ne nauči. 

I. 

Za vsako pesmijo se skriva sto drugih.  
                         Ni pomembno. Besede zgrešijo.  
                                                       Barve, odseve, odmeve. 
                                                            Med ljubeznijo in sovraštvom. 
                                                   Trenutek je.  
                                        Med rojstvom in smrtjo. 
                             Fantom svobode. Tanka je meja. 
Ne piši o umrlih prijateljih. 
Ne piši o otroštvu. 
Ne piši o ponovitvah. 
Ne piši o ljudeh, ki so odšli. 
 Ne piši o hiši. 
 Ne piši o bolečini, o koščeni starki, o mestu, o ljubosumju, o prahu časa, o tujosti, o teži na prsih, o ženskah, o imenih smrti, o izgubljenem jutri, o gradu,  o nožu, o angelih, o begu, o razdaljah telesa, o vasi, o peklu resničnosti, o izdaji, o platnu neba, o krikih in šepetanjih, o čudežih, o demonih, o rabljenih besedah, o lepoti, o grozi, o knjigah, o potovanjih, o metuljih, o dežju, ki pada v dušo. 
Starka sedi na balkonu in kadi. 
 Opazuje ljudi. 
Njihovo hojo, svetlobo, ki pada na telesa in jih spreminja v sence. 
Boli. 
Srce ledeno. 
Igra, ki te pomirja. 
Zibati se. Nazaj in naprej. Naprej in nazaj. 
Zapreti oči. Ustaviti val. 
Hodnik. Neskončno dolg. Neonske luči. 
 Usnjeni pasovi. Jezik, ki se dotakne krvi. 
             Srce hladno. 
                         Ne premikaš se več. 
                                          Ne slišiš. 
                                                           Ne vidiš. 
Ne čutiš. Ne prepoznaš. Imen. Obrazov. Krajev. Hiše. 
Iščeš svetlobo zloščenih kostanjev. 
Mestece ob reki Sani. 
Vas, ki je ni več. Kristal kozarec pred odrom. 
Igralci oblečeni v vojake. Plastično orožje. 
Vojna bo, vojna! odmeva krik. 
     Kamion se ustavi. 
              Rumeni paket je pripravljen. 
                            Otroci v raztrganih oblačilih. 
                                                       Poskačejo iz kamiona. 
                                                           Rafal. Madeži mokrote na njihovih hlačah. 
                                    Odsev strahu v očeh. 
Bolečina para in reže. Prijatelji sedijo v travi.  
Hudodelci korakajo v koloni. 
Trupla padajo globoko v brezno. 
Prsti zakopani v zemljo. 
Nikoli ne najdeš vseh teh grobov. 
Nikoli ne prešteješ vsa ta rojstva. Bolečina zareže v čelo. 
Vonj železniške postaje. 
Mesto, ki ga ni več. 
Vas, ki izginja. 
Besede, ki dežujejo v sanje. 
Slepo oko ekrana. 
Vojaki. 
Cerada kamiona. 
Otroci v raztrganih oblekah. 
Odsev golega strahu v njihovih očeh. 
Zoglenela trupla. 
Množica. 
Samota. 
Valovanje. 
Igre. 
Šele umirajoče oči znova ugledajo lepoto. 
 Slep postajaš. 
Gluh. 
 Zasledovalec samega sebe. 
Točno odmeriš. 
Če zarežeš pregloboko bo konec igre. 
Potegneš po zemljevidu kože. 
 Bela črta. 
Kaplje krvi. 
Otopeli mir. 
Veliko žensk. Čaka v vrsti. 
 S plastičnimi vrečkami. 
 Z mrtvimi otroci zavitimi v časopisni papir. 
Naslovnica. 
                                                               O vojni.

 Slepa očesa ekranov. 
    Trupla zložena v ravni vrsti. 
        Zavita v bele rjuhe. 
                Ni pravičnosti. 
                        Na tem svetu. 
Drugih ni. 
Vse je izginja. 
Brez sledu. Vse izginja. 
Vesolje je velika, črna praznina, reče starka oblečena v kosti 
 Ne najdeš več. Mesta. Vasi. 

Usta so nema. Tisto noro zibanje. 
 Pri otrocih mi ni vseeno, reče starka. Oblečena v kosti. 
 Čemu vztrajati? Ljubezen je krik v prazno. Zaradi lepote? Chopin? Bulgakov? Zaradi potovanja na konec noči?  
Ni usmiljenja. 
Ni odpuščanja. Na tem svetu. Drugih ni. 
Čakaš praznih dlani. Vidiš otroke zavite v časopisni papir. 
 Slišiš melodijo letnih časov. 
Peklenska vročina. 
Mesta ob ne prepoznaš več. 
Ženske v črnini se zbirajo pod lipo. 
Šepetajo: 
                                     … našli so jih, našli …