Na belo platno jadra
razpnem čutno telo,
galeb mi kane v oko,
Jonatan se mi podpiše
nad vhod moje hiše
in preko strnišč in ulic,
polj in smetišč
me pesem njegova
vodi kot klic,
svojo bit mi vliva v kri,
svoj let mi posodi,
ko sem na dnu
in ko mi je najbolj težko,
mi z neba v roko pade
njegovo modro pero.

 

 

Moja senca in jaz
na poti skozi čas
s klobukom na glavi
in z vencem belih
marjetic čez pas
stopava v krog stvari,
dni in ljudi tako,
da nikoli nikogar
nič ne boli, tako
da je vse iz take snovi,
da po dobrem diši.

 

 

Ime ti je drevo,
ker imaš srce in telo
med nebom in zemljo
in imaš pogled,
ki vame sega,
in obraz, v katerem
moj odseva,
ime ti je drevo,
ker si ljubezen,
ki jo objemam,
ker si sok in izvir
posajenega imena,
ime ti je drevo,
ker sem s teboj
prežeto steblo,
ker si vrh in
korenina vsega,
kar me dela živo-
ime ti je drevo.