Vsi posebni, vsi drugačni. 

Slavko Furlan, slikar, umetnik.
Slavc je vstopil v moje življenje v 3. letniku gimnazije. Dolgolasec, z dolgim plaščem. On, poznavalec vseh drog, alkohola. Jaz čista dušica, športnica. Dva tako različna, a več kot očitno sorodni duši. Držala sva se za roke, niti do poljuba ni prišlo. Sošolec Silvan Furlan (tudi že dolgo pokojni), ki je bil malo zaljubljen vame v OŠ in me je vabil k glavni vlogi v filmu, ki sta ga mislila posneti z Jožetom Dolmarkom (oba velika filmska poznavalca), ko naju je videl, se ni mogel načuditi, kako sva midva par.
In ja, imela sem priliko vse droge videti v škatlici vžigalic. Ni me silil h konzumiranju, le pokazal mi jih je. Slavc. Razšla sva se po treh mesecih čiste ljubezni. »Preveč čista duša si, moja draga Zarja. Zaslužiš si podobno čisto dušo,” mi je rekel ob slovesu, razhodu. Moj Slavc, ki je ustvaril veliko, a se je popolnoma zapil. Tudi naslovnico Buldožerja je naredil. Pljuni istini u oči. Na katerem je še en nesojeni moj fant.

Marko Brecelj, glasbenik, pevec, ki je pel tudi pri Buldožerjih. Spoznala sva se v študentskih letih. On s košatimi, kodrastimi lasmi. Zanimiv, tudi privlačen. Začel me je osvajati. Priznam, bil mi je všeč. A sem že imela Andeka, fanta, ki je kasneje postal moj mož in oče najini Piki in Svitu. Ne bom pozabila Marka, ki je prinesel 98 % alkohol in mi ga ponudil. Meni, zapriseženi športnici. Bila sva le prijatelja. Tudi potem, ko je zvedel za Andeka in še enkrat sva se srečala kasneje.
Štopala sem, ustavil mi je z zmahano katrco. Takrat že z zaobljenim trebuščkom. Spoznal me je, me peljal del poti. In zdaj sem se spet srečala s spomini nanj in tudi na Slavca. Ob odprtju razstave posvečene Marku Breclju ob Mestu knjige v Novi Gorici. Lepi spomini so privreli na dan. In lepe fotke, tudi naslovnica Buldožerja, ki je krasila mojo sobo v Študentskem naselju. 301 v devetem bloku.

To sta le dve moji simpatiji, ki sta poznani vsakemu, ki da kaj na Buldožerje, Markovo glasbo in Slavčevo umetnost, ki je bila upodobljena tudi na številnih plakatih SNG Nova Gorica, takrat še Primorskega dramskega gledališča.
Oba žal že pokojna. A ostajata lepo zapisana v mojem srcu. Zelo posebna, zelo drugačna, zelo srčna fanta. Z velikim srcem. Ki sta dobro razumela čisto dušico. Ki sem bila. Zarja. In sta se umaknila ter dala prostor še eni lepi duši, ki mi je bila namenjena. Da ne rečem usojena.

Andeku!