Henry David Thoreau se je po diplomi na Harwardu (1837), kjer je med drugim študiral tudi filozofijo, preživljal sprva z učiteljevanjem, leta 1845 pa si je v gozdu ob jezeru Walden zgradil leseno kočo, se prehranjeval v dobršni meri s tem, kar je ulovil in pridelal, hkrati pa venomer bral, premišljeval in pisal. Kot oster kritik takratnega ameriškega načina življenja je s svojim poskusom sonaravnega bivanja hotel dokazati, da je za osebno srečo bolje namesto v degradacijo narave investirati v sožitje z njo, kar je bilo v frontalnem nasprotju z razvijajočim se kapitalizmom sredine devetnajstega stoletja. Pri tem pa ni toliko kritiziral družbenega sistema, kolikor vedenje posameznika, verjel je namreč v svobodo osebne odločitve. Da bi dokazal, da človek lahko samega sebe spremeni in celo poboljša, se je bil pripravljen odpovedati vsem tistim civilizacijskih blagodatim, ki so ga oddaljevale od sožitja z naravo. Pri tem si ni pomišljal v svoj dnevnik zapisati stavka: “Nikoli nisem poznal hujšega človeka od sebe”. Končni cilj notranje preobrazbe pa je mogoče razbrati iz v knjigi zapisne misli, da je človek toliko bogat, kolikor stvari si lahko privošči pustiti na miru.
Potem, ko je izkrčil del gozda in si na tako nastali jasi ob jezeru postavil leseno kočo, je največ fizičnih moči namenil fižolovi njivi. Ampak tudi pri tem opravilu ga je bolj kot doprinos in morebitni iztržek (zakaj pridelal naj bi več fižola, kot ga je potreboval), zanimal njegov odnos do narave: “Moji sovražniki so črvi, mrzli dnevi in predvsem svizci. Ti so vse do čistega pregrizli četrt orala. Toda s kakšno pravico sem odstranil šentjanževko ter prekopal njihov stari zeliščni vrt?”
Da pri Thoreauju še zdaleč ne gre za nikakršno svetobolje najlepše pojasnjuje tale odlomek. “Nisem manj človeški od drugih, vendar nisem opazil, da bi bila moja čustva posebno prizadeta. Pomiloval nisem ne rib ne črvov. To je bila navada. Kar se tiče lova na ptice, sem zadnjih nekaj let nosil puško z izgovorom, da proučujem ornitologijo in iščem le nove ali redke ptice. Vendar priznam, zdaj se nagibam k mišljenju, da obstaja za proučevanje ornitologije lepši način od tega. Ta zahteva toliko večjo pozornost do ptičjih navad, da sem bil pripravljen opustiti puško že samo iz tega razloga. Kljub pomislekom glede človečnosti moram dvomiti, ali so druga razvedrila lahko kdaj enakovredno nadomestilo; in kadar me prijatelji zaskrbljeno vprašajo, ali naj svoje sinove pustijo na lov, je moj odgovor da – kajti spomnim se, da je bil to eden najboljših delov mojega izobraževanja – naredite lovce iz njih, čeprav sprva le za razvedrilo, na koncu pa, če le gre, mogočne lovce, da ne bodo mogli najti dovolj velike divjadi zase v tej ali katerikoli drugi zaraščeni divjini – lovce, pa tudi ribiče ljudi.” Če vemo, da je takšen način razvedrila še danes marsikje v svetu nekaj povsem običajnega in da so ornitologi pri nas še pred petdesetimi leti hodili na teren s puško na rami, potem bomo znali ceniti radikalnost Thoreaujevih priporočil, četudi sodobni pomisleki segajo tudi onkraj antropocentrizma. Danes je namreč nesprejemljivo tudi to, da bi se ljudje ozaveščali na hrbtih ptic, oziramo nečloveških bitij nasploh.
Thoreau je poznal Darwinovo teorijo o nastanku vrst, tako da tudi ne presenečajo njegove ekološke razlage o povezanosti živih bitij v naravi: “Ostriž pogoltne črva, ščuka pogoltne ostriža in ribič pogoltne ščuko: in tako lestev dobi vse kline.” Pa vendar ga je kljub razumskim razlagam naravnih pojavov, vedno znova navduševalo doživljanje spontanega dogajanja v gozdu in na jezeru. Prisluhnimo odlomku o podhujkah: “Do poletja so vsakokrat ob pol osmih, potem ko je šel mimo večerni vlak, podhujke po pol ure prepevale večernice, sedeč na štoru pri mojih vratih ali na hišnem slemenu. Vsak večer so skoraj kot ura točno začele peti znotraj petih minut okrog časa, ko je zahajalo sonce. Imel sem redko priložnost, da sem spoznal njihove navade. Včasih sem jih slišal po štiri ali pet hkrati v različnih predelih gozda, po naključju ena kak takt za drugo in tako blizu mene, da nisem razločil le kokodakanja po vsaki noti, temveč pogosto tudi tisti enkratni brenčeči zvok muhe v pajkovi mreži, le precej glasnejši. “Kdor pozna podhujkino oglašanje, bo navdušeno prikimal tej metafori.
Daleč največ dnevniških strani je v knjigi namenjeno jezeru v vseh letnih časih. Po eni strani gre za, lahko bi rekli, znanstvene beležke fizikalne narave, predvsem v zvezi poledenitvijo in taljenjem, globino in vidno obarvanostjo vode, fizikalnim značajem dna in obrežja, pa tudi pojavljanjem selečih se ptic na jezeru. A če dandanes na spletu kliknemo na Walden Pond, nas neprijetno preseneti opozorilo o prepovedi pitja in kopanja v bakteriološko oporečni vodi, medtem ko jo je Thoreau vsak dan pil in se vsako jutro v njej tudi umil. A najbrž ne gre le za posledice človekovega onesnaževanja, saj je območje že dolgo razglašeno za naravni park (v njem je tudi replika Thoreauxjeve koče), ampak tudi naravne procese staranja ledeniškega jezera, ki se napaja izključno s podtalnimi izviri.
Če naj povzamem bralsko doživetje te knjige, potem nikakor nisem dolžan zamolčati nekaterih na prvi pogled protislovnih ugotovitev. Marsikatera Thoreaujeva kritična misel izzveni preveč učiteljsko, ampak to je najbrž zaradi prvo osebne izpovedi, česar se tudi pisec zaveda in se bralcu zato celo vnaprej opraviči. Marsikatera misel ne skriva cinizma, tako da ni čudno, da so ga nasprotniki njegove družbene kritike imeli za ljudomrznika, kljub temu, da resnicoljubnost odtehta vse grehe. Njegov odnos do narave je ambivalenten, ne gre le občudovanje ali izkoriščanje, gre za koristno občudovanje in občudujoče izkoriščanje hkrati. Ali z drugimi besedami ne stremi nazaj k naravi (česa takega sploh ne omenja), kvečjemu naprej k naravi, kar bi se dalo primerno podkrepiti z njegovim stavkom: “Če ljudje nočejo piti iz studenca dneva, no potem ga moramo pač nekaj ustekleničiti in ga prodajati v trgovinah, v korist tistih, ki so izgubili svojo prednaročniško vstopnico za jutranji čas na tem svetu.” Kako daljnovidna metafora izpred poldrugega stoletja! No, Thoreau velja v ZDA že najmanj sto let za kultnega pisca in misleca o naravi, njegova priljubljenost pa v ekološki dobi le še pridobiva na veljavi. Mislim, da upravičeno.
Proti koncu še nekaj besed o prevodu, ki že zaradi spoštljive starosti originala ni lahkotno opravilo. Naj mi bo pri tem dovoljeno izreči nekaj priobrežnih pripomb, če že govorimo o jezeru. V angleškem jeziku beseda pond sicer ne pomeni jezera, za kar obstaja beseda lake, temveč ribnik. Razlika naj bi bila tako v rabi kot po nastanku, pri čemer naj bi bilo jezero naravnega, ribnik pa umetnega izvora, vendar poznamo tudi umetna jezera, ribe pa so seveda tudi tam, kjer jih ne gojimo. Res razločujoča je le limnološka delitev na jezero in mlako, pri čemer je za jezero značilna predvsem globinska temperaturna razslojenost vode, medtem, ki je pri mlaki, zaradi majhne globine (do dveh metrov) ni. Tamkajšnje vodno telo je do 33 m globoka ledeniška kotanja (kettle hole) s površino 25 ha, kar pomeni, da je 6 krat manjše od po nastanku, in globini podobnega Blejskega jezera. Torej je v primeru Walden Pond uporaba besede jezero v slovenščini povsem umestna, kar pa ni mogoče reči za rabo besede obala v zvezi z jezerom, ne glede na to, kako prevajamo angleško besedo shore. V slovenskem jeziku namreč uporabljamo za sladkovodna telesa (jezero, ribnik, mlaka, kal in kar je podobnih) besedo obrežje. Uporabljati bi jo morali sicer tudi za morje in sicer kot morsko obrežje, saj sicer najpogosteje brezbrižno rabljena beseda obala pomeni poseben tip obrežja, namreč umetno narejeno obrežje oziroma valobran. Raba besede obala za jezersko obrežje je povsem neprimerna in celo moteča, še posebno, če se pojavlja tolikokrat kot v tej knjigi, ko je zapisana celo večkrat na eni strani. In plaža je še ena obrežje kazeča tujka, ki ne sodi niti k jezeru niti v slovenski jezik. Namesto te besede iz skladišča rumenega tiska bi bila peščina ali sipina nedvomno primernejša ustreznica za angleško beach.
Velja pa pri prevodu pohvaliti skrb za slovenska imena rastlin in živali, še posebno ptic, pri katerih se včasih pojavljajo evropskim sorodne ameriške vrste, vendar bi bilo v takih primerih dokaj nerodno uporabljati pridevnik ameriški. Posebno nevarno prevodno čer pa predstavlja ameriška taščica American Robin, ki ni taščica, temveč drozg. Kljub navedbi znanstvenega imena je prevajalka nasedla originalnemu imenu Robin (taščica) za taščičnega drozga Turdus migratorius.
In čisto za konec še ena izmed neštetih Thoreaujevih duhovitosti: Toma Hydna, šušmarja, so pod vislicami vprašali, ali ima kaj povedati. »Recite krojačem«, je rekel, »naj ne pozabijo narediti vozla na niti.«
Iztok Geister
