ZAJEC ALI KUNEC?

Iztok Geister

26. novembra 1965 je Joseph Beuys v galeriji Schmela v Düsseldorfu imel dobro obiskano predstavo z naslovom Wie man dem toten Hasen die Bilder erklärt (Kako mrtvemu zajcu pojasniti slike), kar je kasneje takole pojasnil: »Zame je zajec simbol inkarnacije, ki jo zajec resnično udejanja, nekaj kar ljudje počnemo le domišljijsko. S kopanjem brloga gradi sebi dom v zemlji. Torej se inkarnira v zemlji.« Čeprav je na predstavi v naročju držal (mrtvega) zajca, zajec ne koplje brloga in se potemtakem tudi ne inkarnira. To počne kvečjemu kunec.

Tisto jesen je časnik Delo pričel v nadaljevanjih objavljati roman Johna Updika Rabbit, Run (1960) s prevedenim naslovom Teci, Zajček. Angleška beseda rabbit v slovenščini pomeni kunec. Vprašamo se lahko, kako to, da je prevajalec Jože Stabej vzdevek glavne romaneskne osebe (Harry Angstrom), visokošolske košarkarske zvezde, iz kunca, čigar ime v slovenščini še zdaleč ni tako ljudsko kot zajec, saj ga pesmi pojo in je tudi v pregovrih doma, spremenil v zajca, pa še pomanjšal ga je, s čemer naj bi iz tega napravil ljubkovalno ime, čeprav se v slovenščini ponujata pomanjševalnici tudi za kunca, namreč kunček in kunčič. Če pa bi imenu želeli dodati zafrkljivo noto, kar se pri vzdevkih pogosto dogaja, je na voljo tudi beseda kunče. Leta 1975 pa je pri založbi Obzorja izšel drugi od štirih romanov Johna Updika z vzdevkom Rabbit v naslovu, Rabbit, Redux (1971) v prevodu Dimitrija Rupla, v slovenščini naslovljen kot Rabbit se vrača. Ob tem je več kot zanimivo, da Tamara Klanjšček v svoji razpravi z naslovom Responses to the works of John Updike in Slovenia, objavljenem v Acta Neophilologica 37/2004, kjer razpravlja o prevodih slovenskemu bralcu v tistih letih nepoznanih ameriških besed (navaja, da je takih neznank v Rabbit, Run več kot 130 in v Rabbit, Redux več kot 240), niti mimogrede ne omeni zadrege s prevodom besede Rabbit v slovenščino. Sicer pa so se v enakih težavah znašli tudi prevajalci Updikovega romana v drugih jezikih. V Franciji je roman prvič izšel že leta 1962 pri založbi Le Seuil z naslovom Coeur de Lievre (Zajčje srce) in v takratni Zahodni Nemčiji leta 1976 pri založbi Rowohlt z naslovom Hasenherz (Zajčje srce), nekaj prevodov pa je izšlo kar z originalnim naslovom Rabbit, Run, čeprav Nemci ob oglaševanju in komentarjih ne pozabljajo to prevajati kot Kanninchen, lauf (Kunec, teci). Le Italijani se niso pregrešili: pri založbi Mondadori je leta 1993 izšla Updikov roman z naslovo Corri, coniglio (Teči, kunec). Besedna zveza ‘zajčje srce’ seveda ni v zvezi s hitrostjo tekanja, temveč srahopetnostjo, čeprav obstaja zato tudi posebna beseda Hasenfuss (strahopetnež, dobesedno ‘zajčja noga’). Da pa bi ugotovili ali je gibanje po košarkarskem parketu bolj podobno kunčjemu skakljanju ali zajčjemu teku moramo poprej nekoliko bolje poznati ti dve vrsti živali. V Pleteršnikovem Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1895 najdemo, da zajček pomeni med drugim tudi ‘domačega zajca’, das Kanninchen, kar bi lahko tudi opravičilo Stabejevo uporabo te besede namesto besede kunec.

Zajci in kunci so člani sistematske družine Leporidae, ki šteje 9 rodov. V rodu zajcev Lepis je poznanih 32 vrst, kunec Oryctolagus pa je edinec svojega rodu. V Sloveniji živita dve vrsti zajcev, poljski zajec Lepus europeaus in planinski zajec Lepus timidus. Vsi poskusi naselitve divjega kunca Orctolagus cuniculus pri nas so propadli, nam najbližje ga lahko vidimo na Kvarnerskih otokih. Divji kunec je razseljen po vseh celinah z izjemo Antarktike.

Poljski zajec in divji kunec se razlikujeta tako po morfoloških znakih in bioloških svojstvih kot tudi po značilnem vedenju. Zajca prepoznamo po dolgih uhljih in dolgih zadnjih nogah, ki mu omogočajo zelo hiter tek in dolge skoke, medtem ko kratkouhi kunec bolj bega semtertja kot teče, vsaj tako je videti, ker med tekom neprestano menja smer. Biolog Ivan T. Sanderson primerja zajca z dolgoprogašem in kunca z kratkoprogašem. Zajci živijo samotarsko in ne segajo v podzemlje, kunci pa so družabni in živijo v skupnih rovih. Še najbolj pa se vrsti razlikujeta po gnezditveni biologiji: kunka si ob skotu izkoplje brlog v tleh, medtem ko zajklja povrže mladiče, ki niso ne goli in ne slepi kakor pravkar rojeni kunci, v plitvo kotanjo. Oboji, tako kunci kot zajci, pa slovijo po plodnosti, čeprav prvi pri tem prednjačijo, saj lahko povržejo, njihove samice seveda, do dvanajst mladičev do sedemkrat na leto, drugi pa le štiri mladiče štirikrat na leto. Zajklja in kunka lahko po zaslugi t.im. dvoroge maternice (uterus bicornis) zanosita tudi med brejostjo, tako da so presledki med posameznimi skoti lahko zelo kratki, kar v ugodnih razmerah povečuje možnost preživetja. Poljski zajec ni bil nikoli udomačen, medtem ko je do danes poznanih 305 pasem udomačenega divjega kunca. Med njimi je tudi slovenski kunec, ki ga je vzredil veterinar Janez Kebe. Vsi ti potomci divjega kunca se imenujejo tako kot njihov zarodnik, torej kunec, seveda s pridevniškim prilastkom, z izjemo enega, ki se imenuje belgijski zajec, to pa le zaradi vzrejenih zelo dolgih uhljev, ki spominjajo na poljskega zajca.

Kako pa se med zajcem in kuncem znajde t.im. velikonočni zajec? Niko Kuret ga v svojem impozantnem zborniku slovenskih ljudskih običajev, Prazničnem letu Slovencev (1965-1971), sploh ne omenja, bržkone zato, ker ga ne šteje med ljudske običaje. Tej domnevi skorajda ne morem pritrditi, saj smo v petdesetih letih prejšnjega stoletja otroci med grmovju ob hiši sorodnikov belokranjsko-štajerskega porekla iskali pirhe (pisanice), ki jih je na gozdnem obronku skril velikonočni zajec. Sledeč previdnostnemu jezikoslovnemu napotku v obliki slovarske oznake »v krščanskem okolju« v SSKJ (1979) ob geslu pirh, se je najprej razglejmo po Svetem pismu. V poglavju o obredni čistosti in očiščenju v Tretji Mojzesovi knjigi (Levitiku) beremo v slovenskem standardnem prevodu (SP 2000) o skalnem jazbecu, iz rodu pečinarjev Hyracoidea. Pečinar se hebrejsko imenuje šafan, kar je cerkveni učitelj Sveti Hieronim na prelomu četrtega in petega stoletja v latinščino prevedel kot zajček lepusculus, saj je po velikosti bolj podoben kuncu kot zajcu. Cerkveni reformator Martin Luther pa ga je v nemškem prevodu Stare zaveze (1522) imenoval kunec Kanninchen. Po tej svetopisemski navedbi, v literaturi ni omembe zajca oziroma kunca vse do leta 1682, ko franfurtski zdravnik Johannes Richier v poglavju De ovis paschalibus (o velikonočnih jajcih) svoje disertacije pripoveduje o tem, kako velikonočni zajec leže jajca ova excludere) in jih skriva v travi in grmovju na vrtu, kjer jih otroci potem iščejo smeje in v veselje odraslih. Zgodba, kot pravi, ki odrasle popreprošča in otroke povezuje (fabula, que simplicioribus et infantibus imponunt). Obstaja pa menda tudi starejša (iz 8.stol.) razlaga opata Ambrozija o zajcu kot vstajenjskem simbolu. Kljub nejasni neposredni povezavi med zajcem in jajci, si to lahko zamišljamo kot odmev na pregovorno dolgouščevo plodovitost, kar konec koncev potrjuje tudi pogled na marketinške police, polne čokoladnih velikonočnih zajcev.

In ravno v tem potrošniško oživljenem globalnem zanimanju za spomladansko preporodni motiv zajca, ki leže jajca (‘o, kako lepo se rima’), in ki ga s krščanstvom veže še komaj kaj, se je prebudil tudi zajčev alter ego kunec. V angleščini se namreč ne največkrat uporablja besedna zveza Easter Hare, temveč Easter Bunny, kar sicer lahko prevedemo kot velikonočni zajček, vendar se ime Bunny uporablja za domačega kunca na sploh. Glede na to, o čemer pišem v naslednjem odstavku, se ne gre čuditi, da se je Avstraliji uveljavila besedna zveza Easter Bilby, ki se nanaša na ogroženega dolgouhega jazbeca vrečarja Macrotis lagotis, ki v čokoladni izvedbi polni blagajno za njegovo preživetje.

Usoda kuncev v Avstraliji je ena najbolj pretresljiv zgodb človekovega polaščanja živalskega sveta. Evropski priseljenci s konca 18. stoletja so udomačene kunce sprva vzrejali tako kot so bili vajeni iz stare domovine v kletkah, kasneje tudi v ograjenih vrtovih. Razen na Tasmaniji, kjer so v prvih desetletjih 19. stoletja opazili prva lokalna povečanja v divjino pobeglih kuncev, kunčje populacije v sami Avstraliji niso vzbujale posebne pozornosti, dokler ni leta 1859 posestnik Thomas Austin v lovne namene izpustil v divjino 24 domnevno divjih kuncev naročenih iz Anglije, vendar so to bili, kot se je kasneje izkazalo, domači kunci. Obveljala je domneva, da je ravno križanje dveh med seboj oddaljenih populacij povzročilo populacijsko eksplozijo. Že nekaj let zatem je bilo samo na tem posestvu ustreljenih 50.000 kuncev. Tako silovito povečanje kuncev ni ogrožalo le avtohtonih živalskih vrst in erozije travnatih tal, ogolele travnate površine so posestnike spravljale v obup predvsem zaradi živinoreje. Zato so leta 1887 v avstralski državi Novi južni Wales razpisali 25.000 funtov vredno nagrado za način, ki bi omogočal učinkovito iztrebljenje kuncev. Prejeli so 1456 predlogov, toda med njimi ga ni bilo, ki ni bil hkrati varen in učinkovit. Potem so vse do druge polovice dvajsetega stoletja poskušali z najrazličnejšimi načini neuspešno zatreti kunčjo nadlogo. Ni pomagalo ne streljanje, ne zastrupljanje, ne uničevanje brlogov s preoranjem, razstreljevanjem in zadimljenjem, pri taki količini pa tudi ne bolj naravni načini kot je lov z dihurji. Od teh fizičnih načinov zatiranje je zagotovo najokrutnejše omejevanje dostopa do vode z ograjevanjem napajališč. Vrstili so se poskusi biološkega zatiranja. Pasteurjev predlog, da bi kunce poskušali zatreti s piščančjo kolero ni zaživel, pa tudi ko so kasneje (leta 1888) bacil Pasteurella multocida preizkusili otoku Rodd (Rodd Island) ni okužil zdrave populacije, pač pa le kunce, ki so užili okuženo hrano. Tudi poskus okužbe s kunčjimi garjami leta 1885 se ni obnesel. Ko so leta 1887 na nekem posestvu našli večje število poginulih kuncev so v kužnih prividih že mislili, da se je pojavil odrešilni virus, a se je izkazalo, da so živali poginile zaradi lakote. Ko so na podlagi kliničnih raziskav kužnosti virusa miksome, ki jih je s tem sicer naravnim zmanjševalcem prerazmnoženosti pri kuncih opravil Frank Fenner, leta 1950 z njim načrtno okužili prve kunce, se je bolezen pričela naglo širiti. Populacija je v nekaj letih z ocenjenih 600 milijonov upadla na okrog 100 milijonov osebkov. Sčasoma si je sicer opomogla in je danes prepolovljena glede na nekdanje število. Vsaka epidemija se sicer meri v številkah, trpljenje prizadetih osebkov pa je nemerljivo. Miksomatoza je grozljiva virusna bolezen, k v najtežji obliki prizadene predvsem dihala in se končna s smrtjo v mukah.

Za gospodarsko škodljive učinke prerazmnožitve kuncev so seveda odgovorni priseljenci sami, četudi se v obdobju, ko so bili slepi in gluhi za vse, kar ni bilo v njihovo kratkoročno korist, niso zavedali katastrofalnih posledic in so poskušali iz kunčje nadloge celo kovati dobiček. Posebno v gospodarsko kriznih časih so veliko trgovali s kunčjim mesom, vseskozi pa tudi s kožuhovino in klobučevino. Marsikaterega prezadolženega posestnika so kunci rešili pred bobnom.

Čeprav je v Avstraliji v zadnjih dvesto letih izumrlo kar 22 vrst sesalcev, ni dokazov, da bi za to lahko okrivili kunce. Na območjih popašenih travišč je bilo sicer zaznati zmeren upad kengurujev in vombatov Vombatus ursinus in na rastiščih kazuarine Casuarina equisetifolia tudi Lathamovega črnega kakaduja Calyptorynchos lathami, ki se prehranjuje pretežno s semeni te rastline, ki teknejo tudi kuncu. S prerazmnožitvijo kuncev pa so seveda veliko pridobili plenilci teh živali, ne le sesalci (lisica, dingo in podivjana mačka), katerih porast vzbuja sicer nelagodje, ampak tudi ujede (šestnajst vrst), kar je bolj razveseljivo.

Vznemirljivo se mi zdi primerjati to velikopotezno genocidno obsedenost pod južnim križem s kunčjo nadlogo v kakšnem evropskem lokalnem okolju. Tako so kunci na frizijskem otoku Sylt, kot lahko preberem na spletu, še do nedavnega vsako noč razrili nogometno igrišče, tako da so morali nogometaši pred vsakim treningom dve uri teptati teren, nazadnje pa so igrišče, kljub visokemu strošku, obdali z ograjo. Tega, sicer prelepega otoka ne bi omenjal, ko ne bi avstrijski pisatelj Robert Musil, avtor znamenitega romana Mož brez posebnosti, davnega leta 1923 je tu preživljal počitnice. Presunljiv doživljajski drobec, ko dolgodlaki terier razkosa ljubko žival, je opisal v črtici Zajčja katastrofa. Vsaj enkrat vsako leto vzamem v roke ta literarni dragi kamen, ga prebiram, ogledujem in premišljujem ali je pes res raztrgal zajca ali pa je to vendarle bil le kunec. Težava je v tem, da na Syltu živijo poleg pogostih kuncev tudi redkejši zajci. Pisatelj že na začetku omeni ‘majhne zajce’, ki bi po bralčevi presoji lahko bili kunci, potem med opisom pasjega sunkovitega lova preseneti z besedami, da »jo zajec ureže cikcak«, kar je bolj značilno za kunca kot zajca, in ta bežna znamenja opisa zaključi s spoznanjem, da preganjana žival »ni zajec, da je še zajček, zajčji mladič«. Potem ko je pes pokončal svoj plen, smo drugi, pravi pisatelj, »stali negibno in v zadregi. Obdajalo nas je omledno vzdušje ljudožerskih besed kot ‘boj za obstanek’ in’okrutnost narave’.« Musil končuje črtico z besedami: «Končno je visokorasel, sproščen gospod z obema rokama prijel zajca, radovednežem pokazal rane in kot majhno krsto odnesel truplo, iztrgano psu, v kuhinjo bližnjega hotela. Ta moški je prvi izstopil iz nedoumljivega in pod nogami spet začutil trdna tla Evrope.«

Tako zajec kot kunec sta krščanska simbola čistosti in duhovnega preporoda, kar se seveda odraža tudi v likovni umetnosti. Upodobitve zajca in kunca z vidika določanja vrste so včasih vprašljive, kljub temu, je zajec po navadi upodobljen z opazno daljšimi uhlji kot kunec. Zaradi barve kožuha semtertja podvomimo za katero vrsto gre, kot npr. na sliki Piera Cosima Venera, Mars in kupido (1505), kjer se kupido dotika belega, nemara celo planinskega zajca ali na sliki Giovannia Bellinija Sv. Hieronim bere na deželi (1505), kjer beli zajec poskakuje sredi scene kot privid v pretirano velik upodobljen nepopisan bel knjižni list zatopljenega svetnika, pomanjkljivo odetega v belo ogrinjalo. Nasprotno pa je na slovitem olju Jana van Eycka Madona in kancler Rolin (1435) brez izrecnega opozorila kar težko najti ob steber stisnjenega drobnega kunca upodobljenega kot simbol zavržene, nemara prikrite pohote. Ampak vso to simboliko nedvomno prekaša realistično v gvašu upodobljeni zajec Alberta Durrerja (1502), ki ostaja vsej sodobni računalniški tehnologiji navkljub do danes neprekosljiv in lahko samo obžalujemo, da mojster ni upodobil tudi kunca in tako ovekovečil njuno prepoznavnost.